V TEŽAVAH

Lovec se je kar štiri dni
 plazil z zlomljeno nogo

Objavljeno 27. september 2015 23.00 | Posodobljeno 27. september 2015 23.00 | Piše: E. B.

Ko je zasledoval jelena, mu je v divjini, kjer ni signala za mobilnik, spodrsnilo.

Fotografija je simbolična

IDAHO – V divjini, daleč od civilizacije, je zasledoval jelena, toda kljub izkušnjam v neokrnjeni in neusmiljeni naravi mu je med drevjem spodrsnilo in zlomil si je nogo. Brez sredstev, s katerimi bi si lahko lajšal bolečine, signala za mobilnik, s katerim bi lahko poklical pomoč, in povsem sam je videl samo en izhod: samomor.

Obupan je obsedel sredi bujnega rastja blizu McCalla v ameriški zvezni državi Idaho in začel pisati poslovilno pismo svoji ženi, otrokoma in prijateljem, a ko je na papir pritisnil zadnjo piko, ga je prešinilo: zakaj se ne bi boril za svoje življenje, si je rekel, in skoval bojni načrt. »Skorajda prepričan sem bil, da mi ne bo uspelo, a če poskusim, me prav nič ne stane, sem si rekel,« se grozljive izkušnje spominja 50-letni John Sain, rojen v Montani, z družino pa živi v Kaliforniji. Iz lesa si je za silo izdelal opornico in si nogo prevezal s trakovi iz oblačil. Da bi stopil na nogo, ki je bila pod kolenom dvakrat zlomljena, kot se je pozneje izkazalo, je bilo seveda nemogoče, zato se je začel skozi divjino plaziti v smeri izhoda, do katerega pa je bilo, kot je pravilno ocenil, več kilometrov. Štiri dni je trajalo mučno iskanje rešitve; ob sebi je imel le malo hrane, napravo za filtriranje vode in skromen komplet orodja, a je povsem onemogel in nemočen komajda zmogel kaj uporabiti. Dehidracija, lakota in neznosne bolečine so mu nazadnje požrle skorajda vse živce, k sreči pa je prav takrat dosegel čistino, na kateri sta počivala motorista.

Skorajda tragična izkušnja

Možakarja sta nemudoma poklicala reševalce, ti so na neobljudeno območje poslali helikopter, motorista pa sta morala prej posekati še nekaj drevja in grmovja, da sta pripravila ustrezen teren za pristanek. Saina so prepeljali v bolnišnico v Boise, kjer so ga operirali in kjer še vedno počiva, pri njem pa je tudi že družina. »Ves čas sem molil, da bi me kdo rešil,« se spominja Sain, njegova žena Jennifer pa je neznansko olajšana: »Grozljivo je bilo, ko je kar izginil in nekaj dni ni bilo o njem ne duha ne sluha. Hudo mi je, ko pomislim, kaj vse bi se mu lahko zgodilo.«

Toda skorajda tragična izkušnja pogumnega lovca in navdušenega ribiča ni odvrnila od najljubšega konjička; v lov se bo zanesljivo znova podal, in to sam, kakor običajno, le da se bo takrat ustrezneje opremil z orodjem za preživetje v naravi, tudi s satelitskim telefonom ali navigacijsko napravo.

Deli s prijatelji