Čeprav je od njegovih zločinov preteklo že precej časa in je sam že dolgo varno za zapahi, hrvaški trojni morilec Srđan Mlađan še vedno vzbuja srh, ne le zaradi krvavih morilskih pohodov, ampak predvsem zaradi dejstva, da se za svoja dejanja ni nikdar javno pokesal. To pa je storil v pismu, ki ga je leta 2011 poslal staršem svoje prve žrtve: užaloščena roditelja, ki sta pisanje konec tedna razkrila javnosti, sta kljub morilčevemu navideznemu obžalovanju zgrožena.
Spomnimo: leta 1998 je takrat 17-letni Mlađan v Sisku ustrelil 16-letno Elizabeto Šubić, ki je pred šolo čakala svojega fanta. »Če je ne bi bilo tam, bi bil pač kdo drug in jaz bi ga ubil,« je pozneje, ko so ga ujeli, hladnokrvno razložil policistom. Februarja istega leta je brez povoda ubil upokojenca Petra Jančića. Še mladoletnega so ga zaradi dveh umorov, ropa banke in poskusa umora obsodili na 10 let zapora. Med prestajanjem zaporne kazni v Požegi so mu zaradi lepega vedenja omogočili izhode iz kaznilnice – leta 2002 je med enim od njih pobegnil na prostost in umoril policista Milenka Vranjkovića - Kinga. Ujeli so ga in ga premestili v zapor v Lepoglavi, kjer prestaja kazen na strogo nadzorovanem oddelku. Izpustili naj bi ga predvidoma šele leta 2027. Kljub strogemu nadzoru mu je leta 2011 uspelo napisati in iz zapora spraviti pismo staršem svoje prve žrtve. Zaradi pisanja so mu v zaporu dodelili še dodatne sankcije. Pismo in izpovedi strtih žrtvinih staršev so ta konec tedna objavili hrvaški mediji.
Najbolj znani zapornik v Lepoglavi
Pismo je nato po različnih kanalih potovalo do Elizabetinega očeta. Ta je, ne da bi vedel za kaj gre, prevzel kuverto, ki mu jo je izročil poštar. Ko je nesrečni oče ugotovil, kaj drži v rokah, se je umaknil na samo, da ga ne bi videla žena Ljubica, in med solzami prebiral zapis – šele več tednov pozneje ga je pokazal ženi. »Strašno me je vznemirilo, saj se moje rane nikoli niso zacelile,« je razkrila mati žrtve, ki ne verjame, da se zločinec kesa. »Kakšna oprostitev? Kakšna spreobrnitev? Vsak lev, zaprt v kletki, se pomiri, ko pa ga izpustijo, kolje. Želim mu enako smrt, kakršno je povzročil moji Betty,« vztraja.
»Nekaj let sem potreboval, da zberem pogum, da napišem to pismo, ker s tem dejanjem priznavam, da je bilo moje življenje brezsramno služenje zlu – do dne, ko sem po božji milosti in s pomočjo pametnih ljudi uvidel, kako slep in sebičen sem bil. S svojimi zli dejanji sem zlobnim jezikom pustil veliko prostora za ogromno količino laži, ki so jih sejali proti meni, pred katerimi se nisem nikoli branil iz dveh razlogov: prvič, ker sem uvidel, da je to izgubljena bitka, in drugič, ker sem v nekem obdobju svojega dosedanjega življenja na neki morbiden način v njih užival,« v pismu piše zločinec. Dodaja, da smrt in umor hčere Šubićevih zanj nista bila kak užitek ali perverzno zadovoljstvo, ker »je bilo to dejanje zla samo zlo«. »Nisem verjel, da obstaja dobro,« piše morilec. »Rad bi srečal tistega fanta izpred 13 let, da bi mu zapolnil tisto prazno notranjost s to ljubeznijo, ki jo danes čutim do čudeža življenja,« dodaja.
Srđanova mati Nediljka je prepričana, da je sin prejemal kvečjemu preveč, ne pa premalo ljubezni, saj je bil edinec, prepuščen babici in dvema tetama, ki so, vsaka na svoj način, kar tekmovale, katera ga bo bolj razvajala. Da je postal morilska pošast, je po mnenju matere kriv prodajalec v videoteki, ki mu je kar 50-krat izposodil film Rojena morilca. Mati je prepričana, da je sin umoril najstnico le iz nekakšne najstniške krize, ki jo je zdaj prerasel, o tem pa naj bi pričalo tudi pismo staršem žrtve, v katerem se kesa za zločin.
