Krvoločna Ruža tudi narcisoidna

VARAŽDIN – Na nadaljevanju sojenja tako imenovani ženi iz pekla, 51-letni Ruži Šimunković iz Medžimurja, bi morali svoje o njej povedati izvedenci za psihiatrijo in klinično psihologijo, a se niso pojavili na varaždinskem županijskem sodišču. So pa kronisti izbrskali, da so v pisnem mnenju o njej zapisal, da med očitanimi ji dejanji ni bila neprištevna in da je duševno zdrava. Skrivnost njenih početij se bojda skriva v že kar malce psihopatskih narcisoidnih in disocialnih osebnostnih značilnostih. Ergo; dobro je Ruža vedela, kaj počne, in je to tudi načrtovala.

Ujeli so jo v lukoviških hostah

Sojenje za poskus umora 54-letnega Anteja Marjanovića iz Varaždina, ki naj bi ga zagrešila na Hrvaškem, se bo tako nadaljevalo šele septembra, Šimunkovićevo pa sodnica Božica Mišak ne spusti iz pripora, saj jo je pred kratkim doletela še ena obtožnica varaždinskih tožilcev. Ti so se namreč po tem, ko so jim celoten spis odstopili kolegi iz Ljubljane, nanjo spravili tudi zaradi poskusa umora, greh naj bi si nakopala sredi Slovenije.

Zgodba govori o 65-letnem naivnežu Tihomilu Buterinu iz hrvaškega Oroslavja. Kot je ta pozneje povedal v pogovoru za Slovenske novice, je nekega dne posumil, da ga žena vara, zato je v oglasniku poiskal telefonsko številko vedeževalke. Oglasila se je Ruža. »Bil sem frapiran, kako natančno je opisala tega človeka in kaj vse počneta z mojo ženo. Takoj je pridobila moje zaupanje. Večkrat sva se še srečala, kar koli sem jo vprašal, vse je vedela in pravilno prerokovala.«

Ker ji je torej popolnoma zaupal, ji je pokazal tudi pismo, ki ga je prejel na svoj naslov, v njem pa je pisalo, da je v Španiji podedoval 30.650 evrov. Kako pa bo preprosti podeželan vedel, da gre za potegavščino in za tako imenovano nigerijsko pismo? Verjel je kajpak Ruži, da je v pismu čista resnica in da je po njenem najbolje, da kar skupaj odideta po to bogastvo. Z banke je zato Tihomil jeseni 2012 dvignil vse, kar je imel, da bosta imela za stroške – okrog 12.000 evrov –, in z avtom sta se podala na pot. Njun prvi cilj naj bi bila Ljubljana, kjer bi prespala pri njeni sestri, nato pa z Brnika odletela v Španijo po bogato dediščino.

On je vozil, ona mu je točila kavo iz termovke... »Šele zdaj, ko razmišljam za nazaj, vem, da je bila zelo nenavadne barve in okusa in da sem bil z vsakim požirkom bolj utrujen,« nam je govoril Tihomil, ki se mu ni niti sanjalo o tem, da skupaj s kavo uživa močna pomirjevala, zaradi katerih ga je malce pred Ljubljano dokončno premagala utrujenost.

Pri Lukovici sta zapeljala z avtoceste in Tihomil se je takoj pogreznil v okrepčilen sen. Potem pa... »Nekaj me duši. Uspelo mi je pogledati nazaj, sedela je na zadnjih sedežih, okrog mojega vratu pa je bila vrvica, ki jo je močno zategovala. Potem je vrvica popustila, a me je po glavi že začela tolči z velikim kamnom in kričala, ali hočem, da me pokonča s pištolo.« S skrajnimi napori mu je uspelo pobegniti, ob cesti zaustaviti prvega voznika ter ga zaprositi, naj pokliče policiste.

Ruža pa z 12.000 evri ni bežala prav dolgo, slovenski možje postave so namreč takoj začeli akcijo ter jo že po nekaj urah prijeli v lukoviških hostah. Ker sta bila v kaznivo dejanje vpletena le dva hrvaška državljana, so se naši organi pregona odločili, da primer predajo v roke hrvaškemu pravosodju.

Ni zmrznil, ni se zapletel v kable

Po več kot letu ždenja v slovenskem priporu so Ružo na začetku letošnjega leta odpeljali na mejo s Hrvaško in na zanjo pristojnem varaždinskem sodišču se je kmalu nadaljeval sodni proces v zadevi Marjanović, ki se je začel že leta 2012, a so jo morali zaradi Ružine slovenske odisejade za precej časa prekiniti.

V tej zgodbi – ki kar malce spominja na Tihomilovo – jo preganjajo, da je nesrečnega Anteja nekega dne zvlekla na poroko svojih prijateljev v Zagreb. Rekla mu je, da bosta tam kot poročni priči, iz matične dvorane pa sta odkorakala kot mož in žena. Ante je na sojenju Ruži prisegal, da ni vedel, da je to, kar podpisuje, v resnici obljuba zakonske zvestobe do groba.

In ker po poroki mož na ženo ni hotel prepisati svojega varaždinskega stanovanja, je šla Ruža v akcijo. Tudi njemu je začela v kavo dajati pomirjevala, enkrat ga je popolnoma omotičnega z avtom odpeljala na zapuščeno polje in vrgla iz vozila. »Zunaj je bilo minus 20 stopinj, a sem se na srečo še pravi čas ovedel ter se napol mrtev privlekel do bolnišnice, v njej pa preživel dva meseca,« je govoril Ante.

Žilav je bil ta hrvaški vojni invalid, da je preživel vse, kar mu je pripravila njegova nevesta. Kljub vztrajnemu jemanju prevelikih odmerkov pomirjeval v kavi ga ni in ni hotela zadeti kap, ni se zapletel v gole električne kable, ki mu jih je nastavljala po stanovanju.

Njen poskus iz obupa je bil, ko je najela Mateja Strahijo in Zorana Oršoša ter jima obljubila po 500 evrov, potem pa so jo aretirali, ko je Oršoš odšel na policijo in tam dejal, da »nama je ta ženska naročila, naj njenega moškega napijeva in ga vrževa v Dravo«.

Odgovornost za ta zločin Ruža Šimunković odločno zavrača, glede očitanega ji poskusa umora v Sloveniji pa se bo zagovarjala šele, ko se bo za ta primer začelo sojenje.