Vnovičnega sojenja, ki se bo v Firencah začelo čez nekaj dni, se ne bo udeležila, je že zdavnaj naznanila razvpita Amanda Knox, družino umorjene Meredith Kercher pa je nedavno nagovorila: »Vaše hčerke nisem umorila in želim si, da bi nekoč lahko z vami obiskala prijateljičin grob!«
Tako je 26-letna Američanka izjavila za italijanski tednik Oggi v nedavnem odmevnem intervjuju, a takoj pristavila, da si verjetno še dolgo ne bo upala vzpostaviti stika s Kercherjevimi. »Že med sojenjem nas je razdvojevala neverjetna bolečina, ki se je s časom le še okrepila. Nimam moči, da bi jo premagala, povrhu pa si ne upam narediti koraka naprej, saj bi to kdo utegnil razumeti kot medijsko potezo ali obrambno strategijo,« pojasnjuje Amanda, leta 2009 obsojena za spolni napad in umor, 2011. pa skupaj z Raffaelejem Sollecitom oproščena in zdaj znova obtožena; naj pristavimo, leta 2008 so za spolni napad in umor Kercherjeve po hitrem postopku obsodili tudi Rudyja Guedeja, domnevno nepovezanega z Amando in Raffaelejem, in ga zaprli za 30 let, a so mu kazen znižali na 16 let, že 2016. pa bo lahko zaprosil za pogojno. »Prebrala sem tudi knjigo Meredithinega očeta. Nekega dne bi ga rada spoznala, a sojenje in zapor sta me tako vsrkala vase, da sem popolnoma izčrpana. Ne morem jokati, sploh ne morem prebolevati Meredith, hkrati pa si ne predstavljam bolečine Kercherjevih. Me pa zelo boli, da so tako zelo prepričani o moji krivdi.« Naj spomnimo, Meredith so našli mrtvo, razgaljeno in s prerezanim vratom v stanovanju v Perugii, ki si ga je delila z Knoxovo in še dvema dekletoma: Britanka iz Surreyja je komaj dobro začela študijsko leto v Italiji, za njen umor pa so že po nekaj dneh osumili Amando in njenega fanta Raffaeleja. Odmeven proces, ki je razdvojil ZDA in Otok ter zaradi številnih spodrsljajev očrnil italijanski pravosodni sistem, se je končal 2009., ko so Knoxovi prisodili 26, Sollecitu pa 25 let za zapahi, dve leti pozneje pa so ju zaradi odkritih pomanjkljivosti pri zbiranju forenzičnih dokazov izpustili.
Postarala se je za 40 let
Marca letos je italijansko kasacijsko sodišče določilo novo sojenje, a se ga Knoxova v strahu pred vnovično krivično obravnavo, o kateri ne dvomi, ne bo udeležila. »Imam samo eno življenje, italijanskemu pravosodnemu sistemu pa ne zaupam. Še vedno se postavljam na noge po prvem procesu, ne bom se znova izpostavila krivici in nevarnosti, da nedolžna spet končam za zapahi. Nikoli niso našli dokazov, da sem sploh bila v Meredithini sobi, to so vsi spregledali. Kako me lahko sploh obtožijo, če me ne morejo umestiti na kraj umora? To je dokaz moje nedolžnosti, in pri tem vztrajam,« je pojasnila Knoxova in opozorila, da ji je italijansko sodstvo vzelo štiri leta življenja – več jim preprosto ne bo dopustila. »Razumem preiskovalce, ki so delovali pod pritiskom in zagrešili številne napake, a tožilstvo ne bi smelo spregledati takšnih odstopanj, tudi če sem bila ob aretaciji hladna in neprepričljiva. Svojo zgodbo sem pozneje tisočkrat povedala, oni pa so me kljub temu strpali v zapor. Takrat sem se počutila kot deklica, za zapahi pa sem se postarala za štirideset let.«
Tožilstvo naj prizna napake
Nihče ji ne more povrniti izgubljenih let, zato bo storila vse, da se bo otresla tistih, ki jo še vedno preganjajo in ji strežejo po življenju. »Počutim se kot majhna žival, ki jo lovi divja zver. Nenehno sem ujeta v strah, tesnobo, obilico čustev, ki jih ne zmorem obvladovati,« priznava Amanda, ki se v domačem Seattlu še vedno spopada z nočnimi morami, svojih občutij pa ne zaupa niti psihiatrom. »Z njimi imam slabe izkušnje, vsakokrat so me poskušali prepričati, naj uživam antidepresive. Upala sem, da mi bo pomagalo pisanje knjige, a me niti to ni pozdravilo. Morda bi pomagalo, če bi tožilci in sodniki priznali svoje napake. Ni se jim treba opravičiti, le da priznajo, da so se zmotili, in da povedo, da obžalujejo svoje neprofesionalno ravnanje, s katerim so hoteli prikriti svojo zmoto,« odločno sklene Knoxova in prizna, da sta s Sollecitom, domnevnim sostorilcem, ki se ravno tako ne bo udeležil vnovičnega sojenja in ki menda živi na Antilih, v rednih stikih. »On trpi še bolj kot jaz, kajti izdala ga je njegova lastna domovina, popljuvali so ga njegovi lastni mediji. Skupaj sva preživela nočno moro, ki naju je za vedno združila. Vem, da lahko računam nanj, in on lahko name.«
