Jack Razparač je bil 
duševno bolni frizer

Skrivnostni umori, ki so več kot stoletje preizkušali znanje in živce preiskovalcev ter dolgo burili domišljijo pisateljev in filmarjev, so končno dobili storilca: pet prostitutk v Whitechaplu v vzhodnem Londonu je od avgusta do novembra 1888 brutalno pokončal frizer poljskega rodu, Aaron Kosminski.

Ta se je sicer v mesecih, ko so policisti v britanski prestolnici le nemočno spremljali krvavo dogajanje na ulicah revne soseske, znašel na seznamu šestih osumljencev, a trdnih dokazov proti njemu niso imeli. Tako niti ne proti brivcu, čevljarju, kirurgu, umetniku in celo vojvodi, vnuku kraljice Viktorije, ki so jih možje postave imenovali za morebitnega morilca, v novejši dobi pa so se pojavila celo ugibanja, ali je uboge ženske morda zmasakrirala celo žena uglednega zdravnika, ki je tako maščevala moževo prešuštvo in svojo neplodnost – skratka, ugibanjem, ki so kdaj mejila celo na teorije zarote ali pa so izvirala iz skrajno bizarnih povezav, ni bilo konca vse do nedavnega, ko je misterij iz predprejšnjega stoletja zanesljivo rešila – znanost.

Šal razrešil skrivnost

Analiza DNK je ponudila odgovor na vprašanje, v minulih sto letih postavljeno neštetokrat, pot do rešitve pa je odkril premožen poslovnež, ki je na nenavadni dražbi kupil šal ene od žrtev Jacka Razparača s sledmi krvi. Četrti ženski, Catherine Eddowes, je poljski frizer prerezal vrat, potem pa ji dolgo in globoko zarezal v trebušno votlino ter odstranil maternico in levo ledvico: na steni pred hišo, v kateri je živela, so odkrili napis Judinja, zaradi česar so se policisti zbali antisemitskih protestov in sklenili krvave sledi čim prej sprati. Tako so odstranili tudi Catherinin predpasnik in verjetno tudi – modro-rjav šal, za katerim se je za več desetletij izgubila vsaka sled. Vse do 2007., ko ga je na dražbi kupil poslovnež Russell Edwards, ki je ob modnem dodatku s krvavimi madeži prejel tudi pismo prejšnjega lastnika: ta je zatrjeval, da je sam potomec policijskega narednika Amosa Simpsona, ki se je med prvimi znašel na kraju grozljivega zločina in šal obdržal – po eni od razlag ga je hotel oprati in podariti ženi! Kakor koli že, opral ga ni nihče, kajti krvavi madeži so ostali nedotaknjeni 126 let in zdaj ponudili odgovor na večno vprašanje, kdo je Jack Razparač. »Vedel sem, da bom moral odšteti kar veliko denarja zanj, a hotel sem ga imeti. Želel sem dokazati, da je pristen, da je resnično pripadal Catherine, kot se je govorilo. Še v sanjah pa si nisem mislil, da bo ta kos tkanine razrešil največjo krvavo skrivnost v zgodovini!« se prelomnega dne spominja Edwards. Vrsto let je proučeval dejanja Jacka Razparača, ki je s svojo brutalnostjo drugim morilcem postavil zelo težko dosegljiva merila: študije umorov so postale njegov konjiček, dokopal se je tudi do izvirne policijske dokumentacije in knjig, ki so nastale v desetletjih po strašljivem dogajanju na londonskih ulicah, prepolne imen morebitnih osumljencev, skupno se jih je na zloglasne sezname uvrstilo več kot sto!

Toda Edwards je kmalu potrdil pristnost šala že z boljšim poznavanjem viktorijanske kulture: modro-rjav kos je bil namreč potisnjen z marjeticami, ki so v tistih časih naznanjale datuma poplačila dolgov: 29. september in 8. november. Dneva sta mu seveda takoj zgovorno povedala, da je bila na prvega umorjena Catherine, na drugega pa Razparačeva zadnja žrtev, Mary Jane Kelly, ki ji je morilec prerezal vrat vse do hrbtenice, ji spraznil vso trebušno votlino in odstranil tudi srce. Edwards je sklepal naprej: šal je bil videti izjemno dragocen, predrag, da bi si ga lahko privoščila revna Catherine, zato je ugibal, da je Razparač sam prinesel tkanino na kraj zločina in ga tam pustil policistom kot namig, kdaj bo udaril znova. Možje postave so morebitni ključ do rešitve, ki bi morda obvaroval ubogo Mary Jane Kelly pred okrutnim koncem, malomarno zavrgli in Razparač je mirno nadaljeval krvavi načrt in zadnjo žrtev zmasakriral kot še nobene prej. Policijska dokumentacija je pokazala še, da so Kosminskija, ki je z družino pobegnil iz Rusije na Otok, uvrstili celo med tri najverjetnejše osumljence, toda razen nekaj pričevanj niso imeli drugega dokaza: sklenili so le, da je 23-letni frizer trpel za hudo duševno boleznijo, najverjetneje paranoidno shizofrenijo, da je imel prisluhe in da je redno in javno masturbiral – oblasti so ga zaprle v ustanovo za neozdravljivo bolne in nevarne za okolico, kjer je tudi umrl.

Zmasakriral 
pet prostitutk

Edwardsu se je v preiskavi, ki je nujno potrebovala znanstveno vodstvo, pridružil strokovnjak za genetiko dr. Jari Louhelainen z liverpoolske univerze, ki se je v prostem času in za zajeten honorar poigraval s šalom. S posebno infrardečo kamero je kmalu ugotovil, da so temni madeži sledi arterijske krvi, ki je očitno pršila vse naokrog in v curkih padala na šal – kar se je povsem ujemalo s tragičnim koncem, ki je doletel Catherine. Analiza z ultravijoličnimi žarki je pokazala še, da so na šalu tudi sledi semenske tekočine – da je Kosminski resnično morilec, ki je dosegal spolno zadovoljitev, medtem ko je žrtvam rezal vratove in jim odstranjeval organe, je tako postajala vse verjetnejša teorija. Louhelainen je pozneje odkril celo celico organa, ki ga je Razparač odvzel Catherine: ledvice. Znanstvenik je z vrhunsko tehnologijo vzorce, ki so bili za običajne metode občutno prestari in prešibki, odvzel s posebnim postopkom vakuumiranja, iz sledi pa je potem izluščil mitohondrijski DNK, ki se prenaša po ženski strani in ki lahko preživi tudi dolga leta. Edwards se je znova podal v raziskavo in izsledil Karen Miller, praprapravnukinjo umorjene Catherine, ki je odstopila svoj DNK za raziskavo: vzorec se je popolnoma ujemal in dokazal je, da je bil šal resnično na kraju zločina sredi londonske ulice krvavega septembra 1888, tako je postal tudi uradno edini materialni in znanstveni dokaz brutalnega primera. Kosminskijev DNK je prispevala potomka morilčeve sestre Matilde – in popolno ujemanje je rešilo skrivnost srhljivih umorov!

Sedem let po nakupu umazanega šala, vsevprek podpisanega z grozljivim zločinom, je Edwards z detektivsko žilico in z mojstrskim delom uglednega znanstvenika ponudil odgovor na večno uganko in dal Jacku Razparaču ime. Do tega so se že dokopali filmarji in avtorji dokumentarcev, ki so tako dobili nedvomno slastno kost za glodanje: pet prostitutk je v revni londonski soseski konec predprejšnjega stoletja nedvomno zmasakriral Poljak s paranoidno shizofrenijo, ki je umrl v 54. letu starosti zaradi gangrene in ki bi za spolno potešitev nedvomno prelival kri še naprej, če ga ne bi stroga viktorijanska družba, sicer zgolj z željo, da počisti z izobčenci, v strahu izločila in zaprla za hladne zidove bolnišnice.