MADURAI – Abitha iz Maduraia v južnoindijski zvezni državi Tamil Nadu danes šteje štiri leta. Oče Naluusany in mati Crandhiammal sta ji ime izbrala šele en mesec po rojstvu, saj veliko tamkajšnjih otrok v prvih tednih življenja umre zaradi diareje, ki jo povzroči onesnažena voda. Deklicam pa grozi tudi nasilna smrt. Še pred nekaj leti so nezaželene dojenčice preprosto umorili, o srhljivih dejanjih
pa je spregovorila babica Perumal, ki je kar pol stoletja otrokom pomagala na svet – in jih tudi spravljala z njega.
Žalujejo za prvorojenko
Abitha ima starejšo sestro Baluho, njuni starši pa še vedno žalujejo za prvorojenko, ki so jima jo odvzeli takoj po rojstvu in pokončali. Hči v Indiji namreč kaj hitro pomeni revščino: če družina ni premožna, bo le težko plačala za poročni obred in svatbo, za kar je treba odšteti pravo premoženje, okoli 300 evrov. Za primerjavo, Naluusany zasluži največ evro na dan. In le kdo bi vzel siromakinjo? Crandhiammalina tašča in tast sta zato sklenila, da mora njuna vnukinja umreti, sin in snaha pri tem nista imela besede. Deklico sta hotela poimenovati Abitha, a ni preživela; nanjo spominja le skromen nagrobni spomenik, pravzaprav navaden kamen pred vhodnimi vrati v revno kolibo, pod katerimi so pokopali trupelce.
Spijo na tleh
Družina spi na tleh, njihov vsakdanjik pa poteka na skupno desetih kvadratnih metrih. Še enega otroka zaradi tveganja, da bo znova deklica, Naluusany in Crandhiammal ne bosta imela; že tako sta trepetala, da jima bodo umorili drugo in tretjo hčer, zato sta se zdaj odločila za sterilizacijo. Kot je zaupala Perumal, so se grozljivih zločinov lahko lotevali kar na štirinajst različnih načinov: »Ubijala sem s strupom, včasih sem jim v grlo stlačila velike semenke, ovila sem jih v mokro brisačo in jih postavila pred ventilator ali pa jih preprosto zadušila. Morala sem uprizoriti nesrečo, saj je bilo moje ravnanje pač nezakonito – čeprav družbeno pričakovano!«
Zločinov ne obžaluje
In težko je verjeti, da sedemdesetletna Perumal, ki ima na vesti kar petsto življenj, ne občuti obžalovanja zaradi svojih krvavih zločinov: »To ni bila nikoli moja odločitev. Otroke sem spravila na svet, potem pa počakala navodila staršev – ali bo dete živelo ali ne!« Ironično, pred leti se je uprla grozljivemu početju in ubrala povsem drugo pot: začela se je bojevati proti ubijanju deklic in dosegla pomembne družbene spremembe, tudi zato sta Abitha in Baluha preživeli, Perumal pa si s svojim spreobrnjenjem in človekoljubnim združenjem, ki ga je ustanovila pred leti, želi dekleta ne le ohranjati pri življenju, temveč jim omogočiti tudi kakovostno življenje v pravičnem okolju.
