Družinski pes zdrobil lobanjo novorojenčku

Le osem dni je bil star Harry Harper, ko ga je enkrat samkrat ugriznil družinski pes, mešanec s terierjem jack russell: novorojenček je umrl, saj mu je pes zdrobil lobanjo, družina pa je tega že dala uspavati. Dojenčka je ugriznil v dnevni sobi družinske hiše v angleškem Ketleyju, kdo je napad videl, ni povsem jasno. Sosedje so slišali krike mlade mamice Mikayle Bell, ki je na ulici rotila reševalce, naj rešijo njenega otročička. Dojenčka so nemudoma odpeljali v bolnišnico, a je tam zaradi poškodb umrl.

Poleg terierja, ime mu je bilo PJ, so lastniki, Mikaylini starši, s katerimi je še živela, imeli še enega psa. Štirinajst dni pred porodom je 19-letna Mikayle tvitala, da se je PJ spravil na neko mehko igračko in ji odtrgal oko.

Policija pravi, da je Harryjeva smrt tragična nesreča, še vedno preiskujejo možnost, da je pes novorojenčka napadel iz ljubosumja. Psi pasme jack russell so namreč lahko zelo posesivni do družinskih članov in ljubosumni na nove, kot bi menili, da so dojenčki vdrli v njihov prostor.

Harryja sta mama in oče, 19-letni Tom Harper, domov prinesla le par dni pred tragedijo. Eden od sosedov, 71-letni Nigel Pitchford, je dejal, da je vsa ulica šokirana: »Dva psa imajo, večkrat sem videl Mikaylini mlajši sestri dvojčici, kako ju sprehajata. Vem, da je eden od psov zloben. Lani sem hotel oddati božično voščilo v nabiralnik, pes pa je hlastnil po moji dlani. Bil je majhen, vendar zloben.« Mikayle, ki je delala kot fotomodel, je živela v hiši s tremi spalnicami s 40-letno mamo Tereso, 42-letnim očetom Gordonom in sestrama, 24-letni brat Jamie živi v sosednji ulici; Harryja je rodila 12. novembra, njegovo fotografijo je objavila na twitterju in zapisala: »Moje življenje.« Le dan, preden je dojenček umrl, je najstnica zapisala: »Ne bom lagala, da fantek dobi premalo poljubčkov.« Tudi babica je bila navdušena nad Harryjem, neki prijateljici je povedala, da bi ga rada ves čas pestovala. Zaradi dojenčkove smrti so na tleh, v izjavi, ki jo je sporočila policija, so zapisali, da nimajo besed, s katerimi bi opisali bolečino: »Za zdaj nočemo javno govoriti o tem, kar se je zgodilo, prosimo za mir, da bomo lahko žalovali in se spopadli z našo izgubo.«