Dr. Groza, dr. Smrt, dr. Pošast pa še drugi vzdevki so se minule dni pojavili v hrvaških medijih in nobenega dvoma ni bilo, da gre za Davorina Diklića. Nekdanjega šefa kirurgije iz Bjelovarja in tudi v. d. ravnatelja tamkajšnje splošne bolnišnice, ki je osumljen, da je s svojo malomarnostjo povzročil smrt desetih pacientov, trem pa dolgoročno prizadel zdravje (čeprav naj bi bilo njegovih žrtev več kot 20), so ob zgražanju hrvaške javnosti izpustili na prostost, a sodišče vztraja, da razlogov za dvome o tej odločitvi ni. Diklić, ki je največkrat rutinsko operiral želodec, črevesje in žolč, pač ne dela več v zloglasni bolnišnici in ni v stiku s preostalimi zdravniki ter osebjem, ki jih zadeva odmevna preiskava, ravno tako ni možnosti, da bi osumljenec kakor koli vplival na priče in svojce domnevnih žrtev, zato se bo očitanih dejanj branil s prostosti.
Vsi vedeli, vsi molčali
Ali bi bilo mogoče tragične usode preprečiti, se sprašuje javnost, ki je prepričana, da bi morali preiskavo vpeljati že pred vrsto leti in dr. Grozo tako onemogočiti pri krvavih dejanjih. A kot kaže, so ga leta 2008, po pritožbah tako sodelavcev kot bolnikov, zgolj odstavili s položaja šefa kirurgije in reorganizirali delo, leta 2010 pa mu zaupali kar vodenje bolnišnice! »Vsi so vedeli, kaj se dogaja na kirurgiji. Tudi moj oče bi bil živ, če bi drugi pravočasno ukrepali, tako pa je po rutinski operaciji črevesja 120 dni umiral v mukah,« pove hči Josipa Španića, ki naj bi ga zloglasni kirurg pahnil v smrt že daljnega leta 2004. »Ali šestdeset dni, ki jih je preživel na intenzivni negi, ni bilo dovolj, da bi nekdo raziskal, kdo je storil napako. Da je krivda kolektivna, saj so bili na bjelovarski kirurgiji vedno pomembnejši medsebojni obračuni kakor zdravje pacientov, ni dvoma,« je prepričana hči, ki za pozen odziv oblasti obsoja tudi Zavod za sodno medicino in kriminalistiko v prestolnici, kjer so na zahtevo zdravnika z zagrebškega Rebra, kjer je Josip umrl, opravili obdukcijo, zakaj o postopku in izsledkih niso obvestili pristojnih institucij, še danes ni dobila odgovora. V negotovosti živijo še številni drugi svojci tistih, ki bi danes nedvomno še živeli, če bi le imeli to srečo, da bi jih operiral kdo drug kakor zloglasni Diklić. »Mož je trpel zaradi čirov na želodcu. Zdravniki so mu povedali, da bodo opravili rutinsko operacijo, a Ilija se po njej preprosto ni več prebudil,« s solzami v očeh pojasnjuje 43-letna Ružica Crnov. Diklić je njenega moža še enkrat operiral, a je Ilija po treh tednih umrl. Zakaj, še danes ni jasno, kajti njen sin je v bolnišnici zavrnil možnost obdukcije, a Ružica je prepričana, da ga je v to nekako napeljal sam Diklić, ki se je sicer izogibal pogovoru z vdovo in tudi vpogledu v dokumentacijo.
Bolje bi jo odnesla v vojni
Užaloščeni svojci in žrtve njegove domnevne malomarnosti, ena menda zaradi tega živi brez noge, so minuli teden končno delili svojo bolečino z javnostjo in Diklića vsaj začasno spravili za zapahe, predvsem pa ga odstranili s hodnikov bjelovarske bolnišnice, v kateri se ga je držal kar sloves šerifa. Za bolnike naj bi bil nedostopen, vselej se je vedel vzvišeno, tudi ko je v bolnikovi notranjosti pozabil iglo, denimo, možnosti za vprašanja ni bilo, kakšen odnos pa je gojil do sodelavcev, bo pokazala preiskava. Dvome o ustreznosti ravnanja je preprosto preslišal, celo bolnike v najhujši stiski pa naj bi preprosto zanemaril – in šel celo mirne vesti na dopust. Tako pripoveduje 66-letna Ivanka Ileković iz Šandrovca blizu Bjelovarja: »Imela sem tumor na črevesu in dr. Diklić mi je po operaciji povedal, da je tumor odstranil in da bo vse v redu. Čez nekaj dni me je pustil v domačo oskrbo, čeprav mi črevesje sploh še ni delovalo, sam pa je odšel na počitnice,« se spominja Ivanka, ki ji je Diklić življenje obrnil na glavo. »Že dan pozneje so me bližnji prepeljali v bolnišnico, ker sem se zelo slabo počutila. Sprejel me je drugi zdravnik in me po pregledu operiral. A tudi ta operacija ni zadostovala, zato me je isti zdravnik operiral še enkrat. V bolnišnici sem morala ostati dva meseca, Diklić, ki se je medtem že vrnil z dopusta, pa me ni niti pogledal,« se spominja Ivanka, ki je četrto, neizogibno operacijo raje opravila na zagrebškem Rebru. »Tam pa so mi rekli, da sem lahko srečna, da sem sploh še živa, saj bi mi lahko odpovedali že vsi organi. Poškodovana da sem bila huje kakor v vojni,« še pove Ivanka, ki jo je najbolj sesula vest, češ da je bilo njen tumor mogoče odstraniti z enim samim posegom, in to brez vsakršnih zapletov – a le če bi jo sprejel drug kirurg.
A tudi če bo pravici vsaj zakonsko zadoščeno, se bo trenutno najzloglasnejša zdravstvena ustanova na Hrvaškem na noge postavljala še zelo dolgo. Kot pravijo tamkajšnji zaposleni, je njihovo delo od izbruha afere občutno oteženo, saj jih nenehno oblegajo mediji, bolniki pa jim jasno izkazujejo nezaupanje in naprošajo za premestitev v Zagreb, zgodbe Diklićevih domnevnih žrtev pa vsak dan polnijo medije in pri pacientih vzbujajo strah in trepet tudi pred najmanjšimi posegi.
