GRAND RAPIDS – Če bi se učiteljica s katoliške srednje šole pogodila s tožilstvom in priznala izprijena dejanja, bi najverjetneje dobila le nekaj mesecev, tako pa ji je sodišče v ameriški zvezni državi Michigan namenilo osem do petindvajset let za zapahi.
Abigail Simon, ki so jo obsodili že novembra lani, ta teden pa ji določili kazen, je med dveurnim zaslišanjem rotila za milost; še naprej se je izgovarjala, da je pred dvema letoma preprosto izgubila sposobnost zdrave presoje, da je bila izgubljena in zmedena ter da je bila žrtev nedopustne zlorabe pravzaprav ona. Da jo je petnajstletnik zavedel, zapeljal, jo fizično napadel in prisilil v razmerje, iz katerega potem ni našla izhoda oziroma si ga ni upala zapustiti – odnosu je naredila konec šele zgrožena dijakova mati, ki je par zalotila po spolnem odnosu. Sumničava, potem ko je na sinovem mobilniku našla fotografije napol gole učiteljice, je vdrla v stanovanje zdaj 35-letne Simonove v Grand Rapidsu in sinovo učiteljico zalotila med prho, otroka pa med oblačenjem.
Od aretacije igrala vlogo žrtve
Mati je vseskozi zahtevala najstrožjo kazen za izprijenko, čas je, da to absurdno predstavo končate in jo obsodite tako, kot si zasluži, je nagovorila sodišče. Dosmrtne ječe ji sicer niso namenili, a če bo za zapahi četrt stoletja, bo gotovo zadoščalo, je sklenila porota, vendar Simonovi še vedno preostane možnost pogojne izpustitve že po osmih letih – tožilstvo sicer še vedno razmišlja o pritožbi. Par se je po daljšem spogledovanju pred dvema letoma in številnimi izmenjanimi sporočili po mobilniku zapletel v kratko, a intenzivno razmerje, je pokazala preiskava. Znakov ali dokazov, da je bila Simonova kakor koli telesno napadena ali prisiljena v spolni odnos, ni bilo, čeprav je bila to ves čas njena obramba, vse od aretacije. Najstnik je vseskozi zatrjeval, da sta zvezo soglasno začela oba, Simonova da je sprva sicer imela nekaj pomislekov glede njegove starosti, kar so potrdila telefonska sporočila, a je pozneje odmislila, da je njuno razmerje prepovedano.
Učiteljica je od aretacije igrala vlogo žrtve, ki da je bila prisiljena v razmerje, zato dejanj ni hotela priznati in je pogoditev s tožilstvom za nižjo kazen padla v vodo; prepričana naj bi bila namreč, da jo bodo spoznali za nedolžno ali ji namenili zgolj milo kazen. Učiteljica na katoliški šoli je med procesom večkrat izbruhnila v solze in bes ter se glasno znesla tako nad tožilstvom, sodnikom in celo svojo odvetniško ekipo, a jo je vsakokrat odnesla le z opozorilom.
