Desetletje po koncu strahotne nočne more je Elizabeth Smart sklenila svoje devetmesečno trpinčenje preliti na papir: spisala je knjigo Moja zgodba, ki brez olepšav in zadržkov opisuje brutalna posilstva, nasilje in poniževanje – njen vsakdanjik, ko ji je bilo komaj 14 let.
»Moja soba je bila vedno varen in topel kraj. Prepričana sem bila, da se mi tam ne more nič zgoditi. Neke noči pa sem se prebudila in ob svoji postelji uzrla neznanega moškega, ki mi je potisnil nož ob vrat in mi zagrozil, da bo ubil mene in mojo družino, če samo črhnem ali se mu poskušam upreti,« se grozljive noči junija 2002 spominja danes 25-letna Elizabeth. »Odraščala sem v mirni in srečni družini. Občutka strahu pravzaprav nisem poznala. Do takrat.« Prepričana, da jo bo 49-letni Brian David Mitchell nekje blizu doma v Salt Lake Cityju posilil, okrutno umoril in njeno truplo zavrgel, je obupana Elizabeth svojega ugrabitelja rotila le, naj njenim staršem nekako sporoči, kaj se je zgodilo z njo, bala se je namreč, da bo njena družina trepetala v negotovosti in z nemočnimi tavala v temi, kot je že tolikokrat videla po televiziji. Toda samooklicani poulični pridigar ni načrtoval njene smrti: po več urah hoje sta prispela do Mitchellovega mobilnega doma, kjer ju je pričakala Wanda Barzee, njegova žena. »Oblečena je bila v jutranjo haljo, močno me je objela. Šele takrat sem spoznala, da bosta z menoj počela grozljive reči,« se spominja Elizabeth. Imela je prav: Wanda ji je vzela pižamo in jo umila, potem pa jo prisilila, da si je oblekla neka ponošena oblačila. Nato se jima je pridružil še Mitchell, z deklico opravil nekakšen poročni obred in jo takoj posilil. »Moji dnevi so bili vseh devet mesecev tako rekoč enaki. Nenehno sem bila lačna, posiljeval me je vsak dan, po večkrat. Po več ur sem morala poslušati njegove življenjske izpovedi, nenehno se je smilil samemu sebi. Silil me je piti alkohol, da bi bila omamljena in se mu ne bi upirala, neštetokrat sem se prebudila v lastnem bruhanju,« je v intervjuju za televizijo CNN povedala Smartova in pristavila, da je nenehno razmišljala le o svoji družini in bolečini, ki jo je njenim bližnjim povzročilo njeno izginotje.
Mary Katherine prepoznala ugrabiteljev glas
Edwarda in Lois Smart je usodne noči prebudila devetletna Mary Katherine, s katero si je Elizabeth delila sobo in ki se je v ugrabiteljevi prisotnosti pretvarjala, da spi. Potem ko se je trda od strahu po več urah prepričala, da moške pošasti ni več v sobi, je tekla prebudit starše in jim povedat, da je neki tujec z nožem v roki odšel z Elizabeth, eno od šestih otrok. Takoj se je začela obsežna iskalna akcija, in ko se je zdanilo, je za najstnico oprezal tako rekoč ves kraj. Okoli 2000 prostovoljcev je prečesalo širše območje okoli doma Smartovih in bližnje gozdove, a Elizabeth je brez sledu izginila. Policisti so prst sprva uperili v delavca Richarda Riccija (čeprav ni niti približno ustrezal opisu Mary Katherine), ki je nekoč že vlomil k Smartovim, a je nekaj tednov pozneje umrl zaradi možganske kapi; sledili so meseci negotovosti in strahu, da se je dekletu zgodilo najhujše, dokler se ni primer nenadoma premaknil z mrtve točke: Edward in Lois, ugledna člana soseske in dobrodelneža, sta med eno od humanitarnih akcij na svoji posesti k manjšim in skromno plačanim delom povabila brezposelne sokrajane, prijavil pa se je tudi – Mitchell! Po petih urah dela na strehi družinskega doma je Mary Katherine prepoznala ugrabiteljev glas in nanj opozorila starše, Emmanuell, kot se je predstavil delavec, pa je po policijskem poizvedovanju izginil.
V življenju našla srečo in zadovoljstvo
Sledila je nova akcija, ki so se ji pridružile Mitchellove fotografije, te pa so v oddaji America's Most Wanted pritegnile pozornost naključnega kolesarja, ki je osumljenca marca 2003 opazil v družbi dveh žensk – za njiju se je pozneje izkazalo, da sta Wanda in Elizabeth. Po hitri akciji policistov sta se ugrabitelja hitro znašla v rokah policije, najstnica pa v objemu staršev, a kot pojasnjuje od lani srečno poročena 25-letnica, njenim mukam še ni bilo videti konca. Med napornimi zaslišanji se je morala nenehno zagovarjati, zakaj ni večkrat poskušala pobegniti: »Krivično je soditi o ravnanju žrtve, dokler sam nisi žrtev. Nihče ne ve, kako sem jaz vse skupaj doživljala in kako sem se ga bala. Nisem mogla vedeti, da ne bo uresničil svojih groženj. Bila sem še deklica, imela sem komaj štirinajst let. Prepričana sem bila, da me bo ubil, če bom poskušala pobegniti, in nihče ni mogel vedeti, česa vse je bil sposoben.«
A kljub vsem grozotam, ki jim v mislih in srhljivih spominih nikoli ne bo mogla ubežati, poudarja in žrtvam podobnih dejanj sporoča, da je v življenju kljub temu našla srečo in zadovoljstvo. Naj še pristavimo, Mitchella so kljub poskusom obrambe, da bi dokazali neprištevnost, 2011. obsodili na dosmrtno ječo, njegovo ženo Wando pa 2009. na petnajst let posebne psihiatrične oskrbe, a bo na prostosti verjetno že 2016.