STOCKHOLM – Umore je priznal in jih tudi do potankosti opisal, a zapreti ga ne morejo. Ker nimajo dokazov. Tako se namreč glasi razlaga švedskega pravosodja, ki se sooča z največjo sramoto v svoji zgodovini.
Zatrjuje, da je okrutna dejanja priznal pod vplivom narkotikov
Sture Bergwall, ki je nekoč veljal za najhujšega serijskega morilca v državi in enega najhujših na svetu, je namreč konec leta 2008 umaknil priznanja za okrutne zločine, ki jih je izrekel v devetdesetih – a kot zatrjuje zdaj, naj bi to storil pod vplivom močnih zdravil in ker naj bi si preprosto želel pozornosti. In po vsej verjetnosti bo 63-letnik, ki je pod nadzorom v psihiatrični ustanovi zaradi oboroženega ropa leta 1991, kmalu svoboden korakal po švedskih ulicah in sejal strah med zgroženimi državljani. Bergwall, ki so ga v devetdesetih obsodili za osem umorov, naj bi v instituciji priznal še najmanj dvajset okrutnih dejanj in tako rešil serijo zagonetnih umorov na Švedskem, a kot Thomas Quick, ki je postal njegova druga identiteta. V zgodbah, ki jih je delil s sogovorniki, naj bi razpredal tudi o posilstvih in kanibalizmu, a tožilstvo je ostalo praznih rok zaradi pomanjkanja vsakršnih dokazov. Pred leti pa si je Bergwall nenadoma premislil in – že obsojen – priznanja zavrgel, češ da so bila podana v neustreznem stanju, sploh pa da je o dogodkih, ki naj bi bili le plod njegove domišljije, lagal, saj naj bi si zgolj želel pozornost javnosti.
Pred pol leta je ostalo upanje vsaj za tri obsodbe, in sicer umor nizozemskega para, ki naj bi ga morilec zabodel 1984, in umor petnajstletnega fanta, ki je izginil 1976, truplo pa so odkrili leta 1993. Sledili sta obsodbi, za najstnika 1994, Nizozemca pa 1996, a so obtožbe med vnovičnim sojenjem padle v vodo. Kot je pojasnil tožilec Haakan Nyman, dokazov preprosto ni, še več, kot je pokazala preiskava, po novem niti ni gotovo, da je petnajstletnik umrl zaradi nasilja.
Ponovno rojen
»Danes je dan veselja in dan razmisleka,« se je na svojem blogu odzval Bergwall in povrhu pozval pravosodje k ustanovitvi komisije, ki bi kaznovala vse odgovorne za nedopustne napake. »Če ne bi v psihiatrični ustanovi sprejel zdravil, se ne bi rodil Thomas Quick in lažnih priznanj ravno tako ne bi bilo. Do smrti bom živel z odgovornostjo za svoja dejanja, a svojcem žrtev se morajo za nepredstavljivo zmedo opravičiti tudi drugi.«
