Župnika ubila bolezen, gospodinjo izdalo srce?

ŠENTVID PRI STIČNI, PETRUŠNJA VAS, DOLSKO – Zaradi smrti ljubljene osebe se možnost srčnega infarkta zviša, dokazano, za kar 21-krat! Ta ugotovitev nas je začela še posebno vznemirjati, ko nas je policija seznanila s tem, da sta šentviški župnik in njegova gospodinja umrla – pravzaprav naravne smrti. Ter s tem ovrgla, da bi ju v onostranstvo zvabil tihi monoksidni ubijalec, ali pa, da bi ju zahrbtno pospravila – neka tretja oseba. Je Anica Dobrovc potemtakem dejansko umrla zaradi žalosti? Potem ko je bolezen ubila njenega zvestega sopotnika Jožeta Grebenca? S pomočjo ključarja Jožeta Kastelica in drugih smo poskušali razvozlati – njune zadnje dneve.

Monoksid izključen

Pred župnijsko cerkvijo sv. Vida je v tistem k nam pristopil lokalni dimnikar. »Prejšnja leta sem jim vselej jaz čistil, to leto jim je sodelavec,« je ves črn od saj spregovoril Janko Kastelic. Ki je prišel spričo kriminalističnih preiskav. Ter že v naslednjem zamahu zanikal možnost, da bi v župnišču ogrožal – monoksid. »Ti dimniki so namreč tako ogromni,« je pokazal, »da se res ne morejo zamašiti.« Dimnikarjevi opazki je, kot da bi vedel, prikimal Miro Krašovec. »Ne nazadnje tudi mačka, ki je bila tedaj v prostorih, kjer so ju našli, še vedno prav živahno prede …« Z ženo živita najbližje župnišču. In prav njegovi Pepci se je oni dan tako čudno zdelo, le zakaj noče nihče izprazniti poštnega nabiralnika, le zakaj ju že tako dolgo ni na spregled, le zakaj se ne odzoveta, da je poklicala Perparjevo Joži v Zaboršt, ta pa Jožeta Kastelica v Petrušnjo vas.

Uigran tandem

Jože Kastelic je župnika in njegovo gospodinjo, kot ključar, seveda dobro poznal. Zadolžen za gospodarske in logistične stvari sta se s podjetnim župnikom redno dobivala v župnijski pisarni, sklepala to in ono, »o, ja, on je bil res džek, edini, ki si je upal ugrizniti v kislo jabolko, iz katerega je potem nastal naš novi farovž«! Nasproti starega župnišča, videli smo, zdaj ponosno kraljuje novo, tudi že finančno povsem pokrito, je pohvalil Jože.

Triinšestdesetletna Anica Dobrovc in tri leta starejši Jože Grebenc sta bila očitno uigran tandem. »Česar sta se lotila, sta tudi uspešno izvedla,« ju je v Dolskem – kamor smo si šli ogledat cerkev sv. Helene, kjer je Jože Grebenc pred šentviško epizodo (trinajst let) maševal – pohvalil Jože Bokal. V Grebenčevem obdobju so obnovili zvonove, oltarje, ogrevanje, zgradili so pastoralni dom, »da, prav onadva sta bila zaslužna, da smo ga dobili«! On da je bil izjemno dostopen, prijazen, velikopotezen, še kako podjeten, ona – ustrežljiva, pedagoška, materinska, odlična kuharica in vrtnarka. Izvedeli smo, da je Grebenc, Ribničan po rodu, prišel tudi v Dolsko v paketu z Anico, upokojeno učiteljico slovenskega jezika. In da sta bila že prej na Savi skupaj. Skupaj sta bila vsaj že trideset let. Nekateri so ju imeli celo za brata in sestro, a sta tako Kastelic kot tudi Bokal to prepričljivo zanikala.

Zadnja prošnja

Vrnimo se v Šentvid pri Stični. Prejšnji teden, v noči na sredo, je po Grebenca prišel rešilec. Imel naj bi 40 stopinj vročine in pljučnico. »A so ga že naslednje jutro odpustili ter ga pripeljali nazaj v domačo oskrbo,« je nadaljeval Kastelic, ki župnika po tej bolezni ni več videl. Pač pa se je z njim slišal. To je bilo v soboto po kosilu, ko je župnik ključarja z nadvse slabim glasom poprosil: »Jože, lepo te prosim, daj zorganiziraj, da bi mi drva iz drvarnice v kurilnico prepeljali.«

»Gospod župnik,« mu je rekel Jože, »prav nobenega problema, ob štirih pridemo do vas!«

In res: z Jožetom sta prišla še Anton Vencelj in Franc Markun. Jože je pozvonil, oglasil se je, »joj, na tako slabem glasu sem, bom kar Anico poslal,« je komajda izrekel. Gospodinja jim je odprla vrata, možje so pljunili v roke, eden je drva metal, drugi jih je vozil, Jože jih je skladal, nato pa jima je očistil še peč in izdatno zakuril. Na koncu, kot se zagre, jim je Anica ponudila brinovca. »Ti, a maš kakšno pivo?« jo je pobaral Jože. »Nimam,« mu je odvrnila. »Kaj pa če bi šla po nekaj mašnega vina?« Ko je prinesla poln bokal, je potožila: »Joj, kako se mi vrti v glavi!« Menda naj bi se opotekla, »prav mogoče, da je bila tudi ona bolna, kaj pa veš,« je premišljeval Jože.

Iskanje pogrešanih

Že naslednji dan, to nedeljo zjutraj, je Jože spet poklical župnika. »Pa se ni oglasil, ne v nedeljo, ne v ponedeljek, ne v torek, o njem ni bilo ne duha ne sluha!« V nedeljo ga tudi ni bilo pri maši, maševal je stiški pater Maksimilijan. »Ne, ni dvignil slušalke,« se je zdelo zelo čudno ključarju Jožetu, »vem pa, da je z določenimi ljudmi vseeno kontaktiral, celo še v torek!« Ključar tudi ve, da je duhovni pomočnik Janez Petek še v nedeljo po maši poskušal dostaviti nabirko, pa mu Anica menda ni dovolila k župniku.

Čudno, so se spraševali župljani. Vse do srede, ko Pepca Krašovec ni več zdržala in je obvestila Perparjevo, ta pa Kastelica: »Jože, dajmo, no, tole rešit, nekaj se očitno dogaja, pa saj se še iz rajfnika ne kadi, kaj naj storimo?« Jože pa je s kolegi tisto dopoldne ravno v domu upokojencev nekaj obnavljal, zato mu ekipe ni bilo težko spet zbobnati skupaj. Prej omenjenim pospravljalcem drv sta se to pot pridružila še Anton Krašovec in Avguštin Kanc.

Peterica je suvereno stopila do župnišča, zvonili so in zvonili, pa ni bilo odmeva, klicarili župnika po telefonu, spet nič. Jože je v tistem Perparjevi svetoval, da se iskanja pogrešanih lotijo po predpisani hierarhični lestvici: »Najprej bomo o tem obvestili patra v Stično, ta naj obvesti grosupeljskega dekana Janeza Šketa in ta škofijo. Škofija bo poklicala policijo in bo rešeno.« Medtem ko se je zagnala opisana procedura, so možje pripravili teren za pristojne organe in pod župnikovo spalnico prislonili lestev.

Luč, ki je neprenehoma gorela, jim je dala jasno vedeti, da se je vse skupaj (beri: tragedija) očitno dogajalo še nedolgo tega, v noči na sredo. »Najbrž je hotel po hodniku v kopalnico, prižgal je luč, potem pa se je zgodilo …« so premišljevali.

Smrtna tišina

Ker pa je do prihoda policistov ostalo še nekaj minut, je Jože splezal po lestvi, »pripraviti, če bi bilo slučajno treba vdreti«. Bil je še kako presenečen, ko so se polkna s takšno lahkoto skoraj kar sama od sebe, in to z zunanje strani, odprla. Pred njegovimi očmi se je v tistem razprl pogled na župnikovo spalnico. Starešine, ki so bili spodaj, je zanimalo, kaj vidi. »Na postelji ni nikogar, vse je razmetano, prav zanikrno,« jim je opisoval, potem pa glasno zavpil, »gospod župnik, a je kej narobe?!«

Smrtna tišina. Od spodaj so mu še svetovali, naj gre kar noter, »mogoče je kdo v nezavesti«?!

»Fantje, tukaj se je moja zgodba končala,« pa jim je Jože mirno odvrnil in splezal po lestvi navzdol.

Vse skupaj je raje prepustil policistoma, ki sta prišla že čez nekaj minut. Tisti, ki je splezal po lestvi in vstopil, je po videnem izdavil le: »Poklicati moram kriminaliste, medicinsko osebje …«

»Kaj pa rešilca?« ga je vprašal Jože. A ni dobil odgovora. Ko so že vedeli, da mora biti hudo, zelo hudo, ko so bili tudi že prepričani, da so ob župnika in njegovo gospodinjo. Ali jo je ob spoznanju, da je njen sopotnik umrl, izdalo srce, ne vemo, vemo le to, da bodo župnika pokopali v soboto ali nedeljo, in to na pokopališču pred cerkvijo v Šentvidu pri Stični. V svoji oporoki je namreč zapisal, da bi bil rad pokopan v tisti fari, kjer je služboval nazadnje.