BEOGRAD, LJUBLJANA – Na aerodromu Nikole Tesle, ki ga malce starejši bralci pomnijo po imenu Surćin, je bila mirna nedeljska noč, avioni so prevažali potnike v glavno srbsko mesto ter iz njega, ko pa je ura že kazala ponedeljek, je v temni noči prispela izgubljena prtljaga 46-letnega slovenskega državljana D. Ž., po naših podatkih Dražena Župana iz Lucije, ki je v Srbijo priletel dva dni prej iz Aten. Župan je na svoj izgubljeni kovček čakal v Srbiji, očitno je bil dragocen, da ni hotel naprej brez njega; verjetno si je kar oddahnil, ko ga je dosegel klic letališkega osebja, da je prtljaga najdena, varno spravljena pri njih ter da jo lahko prevzame. Kmalu po klicu je prišel na letališče in tam se je začelo zapletati.
Samo osebne stvari
»Ko so ga cariniki vprašali, kaj ima v kovčku, jim je odvrnil, da nič takega, zgolj osebne stvari,« nam je postopek opisala Snežana Kondić s srbske carine: »Ko so naši uslužbenci dali kovček na rentgen, so v njem takoj opazili denar.« Na posnetkih, ki so jih objavili, so resda vidni le črni zavitki – a ko so jih potegnili na plan, so se iz njih vsuli snopi bankovcev po 20 in 50 evrov. Ko so čez čas nehali šteti, se je znesek ustavil na 390 tisočakih! »Pri nas prenos denarja ni količinsko omejen, toda znesek nad 10.000 evri bi moral prijaviti ter priložiti dokazilo o njegovem izvoru,« pojasnjuje srbsko gotovinsko prakso Kondićeva. Predpisi so malodane identični evropskim, tudi znesek dovoljene gotovine je enak kot pri nas.
Cariniki so se zdaj posvetili Županu, od njega pa so slišali zagovor, da je denar pred desetimi leti zadel na slovenski loteriji. Župan naj bi pozabil prijaviti gotovino, k temu pa naj bi ga napeljal strah, da prtljage ne bi našli (če bi vedeli, da je v njem več kot tretjina milijona evrov gotovine.) »Navaja precej imaginarne razloge,« je bila neposredna carinica Kondićeva, »neumno je, da ne prijaviš prenosa gotovine.« Županu so cariniki vrnili dovoljenih deset tisočakov, nadaljnjih 380.000 so zadržali, zadevo pa predali sodniku za prekrške. Ker Župan ni srbski državljan, bo po njihovih običajih postopek ugotavljanja izvora tekel prednostno.
Še bo potreboval srečo
Župan, rojen leta 1968, ni samo slovenski, ampak tudi avstralski državljan. Kovček se je izgubil nekje na njegovem potovanju Benetke–Barcelona–Atene–Beograd; kje točno, bo evropski popotnik moral znati pojasniti sodniku za prekrške. Kot tudi izvor premoženja, za katero je navedel, da ga je zadel na naši nacionalni loteriji. Mateja Slamnik Kos iz Loterije Slovenija dodaja, da prošnje za potrdilo o izplačilu dobitka po navadi izdajajo ob ločitvah ali zapuščinskih razpravah: »Ne gre za kakšno posebno proceduro, razen da se mora tisti, ki potrdilo zahteva, identificirati. Ne moremo izdati potrdila prosilcu za neko drugo osebo,« pojasnjuje pravilo. Sicer imajo na naši loteriji arhivirane vse velike dobitke od nastanka naprej, tako da izmišljeni dobitki niso možni.
Župan je imel ogromno sreče že do srečanja s cariniki – prvič ob zadetku na lotu, ki ga bo zdaj dokazoval Srbom. Drugič, ko so našli izgubljeni kufrček, poln gotovine. Tretjič jo bo potreboval za srbskega sodnika ter morebitne posledične domače dacarje; kajti če se bo ugotovilo, da gre za gotovino brez jasnega izvora, bi znala na njegova vrata stanovanja v Luciji potrkati tudi slovenska finančna uprava, ki bo sledila neplačanim davkom. V tem primeru bo sreča postala opoteča.
