LJUBLJANA – Mirko Ulčar ni mogel ostal dolgo miren, ko smo ga okrog sedme obletnice tragične izgube žene Ljubice pobarali, ali bomo v ponedeljek, ko je na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča razpisan najverjetneje zadnji narok v zadevi Ulčar proti Sloveniji, končno priče velikemu finalu in bodo pravobranilci njemu ter njegovima sinovoma segli v roke in jim izplačali tisto, kar od njih terja najvišja sodna instanca, to je odškodnina zaradi izgube bližnjega po krivdi države.
»Mah, zdaj mi je pa dokončno vsega zadosti, bojno bom nastrojen, jebal jim bom vse po spisku,« je kar bruhnilo iz njega. »Sploh ne vem, kaj zdaj hočejo še z blesavim mnenjem, ki ga je psihiater naredil po tem, ko smo bili pri njem 20 minut, pa je vmes petkrat visel na telefonu. Tako mnenje, kot ga je dal on, lahko jaz napišem za vsakogar. Kot da država koga plačuje, da še dodatno taca po nas. V bistvu se vsi skupaj obnašajo, kot da nihče ne trpi tudi zaradi njih. Njihov edini namen je zavlačevati vse skupaj, nam pa popolnoma uničiti živce.«
Oblast priznala, država ne
Prav na ponedeljkovem naroku bo javnost izvedela, kakšno je to za Ulčarja tako sporno psihiatrično mnenje, ki ga je izvedenec naredil po naročilu sodnice Sergeje Jeras in ob pomoči katerega bo »ugotavljala utemeljenost zahtevkov tožeče stranke po višini odškodnine«, so nam pred več kot pol leta odgovarjali v ljubljanski sodni palači.
To je bilo ravno v času, ko so od obeh strani – tožeče in tožene stranke – prihajali pomirjujoči toni, da so blizu dogovora o poravnavi in da bo v zadevi potreben le še en narok, da pred sodnico sklenejo dogovor.
Ulčarjevi – Mirko ter njegova sinova Matic in Marko – so pred sodnico Jerasovo enkrat sicer že pogoreli s svojim odškodninskim zahtevkom 125.000 evrov in rento. Razsodila je namreč, da država ni bila odgovorna, da je večkratni morilec Silvo Plut februarja 2006 zverinsko umoril njihovo ženo in mater.
Prav v tem obdobju so ga namreč Srbi iskali zaradi okrutnega umora Jasmine Djošić iz Aleksinca, vendar je bil pri nas popolnoma svoboden človek, saj državam, s katerimi ni dogovorjeno drugače, kajpak ne izročamo niti največjih zločincev z našim državljanstvom. Sodba Jerasove v prid državi je bila popolno presenečenje tudi glede na dejstvo, da je celo tedanji notranji minister Dragutin Mate priznaval, da glede na informacije iz Srbije sodelovanje med policijo in tožilstvom ni bilo ustrezno in da tudi policija ni storila vsega, kar bi lahko. Tudi tedanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar je sporočala, da so bile res storjene napake, postopki policije vodeni pomanjkljivo, tožilci pa so bili premalo kritični.
Pred skoraj natanko dvema letoma so sodbo Jerasove na glavo obrnili ljubljanski višji sodniki, z vmesno sodbo so razsodili, da je tožbeni zahtevek Ulčarjevih utemeljen, odškodninsko odgovornost za Ljubičino smrt pa pravnomočno preložili na pleča države. Ta je po njihovem mnenju opustila dolžnost ravnanja, ki bi se od nje, glede na ugotovljene okoliščine, pričakovala. Potem ko je pravobranilcem v vodo padla tudi revizija na vrhovnem sodišču, je postalo jasno, da mora okrožno sodišče le še odločiti o višini odškodnine in rente.
Država še o »mirni poti«
Pričakovati je bilo, da se bo pravobranilstvo, da bi se izognilo vrtoglavemu naraščanju obresti, denar gre kajpak iz žepa davkoplačevalcev, zganilo in se poskušalo z Ulčarjevimi čim prej dogovoriti o višini odškodnine, in lani sredi leta je stekla obetavna operacija.
Da potekajo intenzivni pogovori, so nam jeseni potrjevali na pravobranilstvu: »Izpostavili smo dejstva, ki smo jih pridobili po uradni dolžnosti in ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko (rentno) škodo, ter hkrati pozvali tožnike, naj, upoštevajoč ta dejstva, sporočijo posamezne zneske odškodnin po postavljenih tožbenih zahtevkih, glede katerih bi se Republika Slovenija lahko poravnala.«
Pooblaščenka Ulčarjevih, odvetnica Lena Oreškovič iz odvetniške družbe Čeferin, pa nam je dejala, da so pravobranilce spodbudili z dopisom, ali so se spričo pravnomočne sodbe pripravljeni poravnati. »Sporočili so nam, naj jim pošljemo konkretno poravnalno ponudbo, kar smo tudi storili. Med poravnavanjem je potrebno popuščanje obeh strani, in naša ponudba je v skladu s sodno prakso.«
»Zgodilo pa se ni nič. Nič, zanalašč se tako obnašajo,« grmi Ulčar, da je vse skupaj obtičalo na pravobranilstvu, pa zdaj pravi tudi Oreškovičeva. »Izmenjevali smo stališča, toda na naš zadnji dopis sploh nismo dobili odgovora s pravobranilstva,« pove odvetnica, ki ne ve odgovora na vprašanje, ali je država po dolgih letih pravdanja in pravnomočni sodbi izgubila interes za mirno poravnavo ali le zavlačuje. Toda na pravobranilstvu nam odgovarjajo, da je zadeva še vedno pod kontrolo. »V pravdni zadevi tožečih strank Ulčar Mirko in sinova proti Republiki Sloveniji zaradi plačila odškodnine se država glede višine odškodnine s tožniki še ni uskladila, si bo pa za mirno rešitev spora še nadalje prizadevala, med drugim tudi na naroku, razpisanem za 4. marec,« se glasi najnovejši odgovor njihove uradne govorke Anite Drev.