Zorico so mučili, on je pa roštiljal

LJUBLJANA – Ko je Nada Škrbić po hčerini smrti na profilu na facebooku zagledala fotografijo Milana Trivkovića, je bila skoraj prepričana, da je to moški, ki je nedolgo pred tragedijo sedel v avtu pred njihovim stanovanjem. Ko ga je na sodniji videla v živo, pa je bila »stoodstotno prepričana, da je to bil on. Hči Zorica je prišla iz svoje pisarne. 'Mami, en pod oknom spi v avtu.' Šla sem ven in ga videla. Vendar se mi to ni zdelo nič nenavadnega. Menila sem pač, da nekoga čaka.«

Igral še pingpong

Toda prav Trivković naj bi bil eden od akterjev ugrabitve njene hčerke, ki je bil sicer na prvem prvostopenjskem sojenju oproščen, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je višje sodišče primer vrnilo v vnovično odločanje okrožnemu senatu sodnice Barbare Črešnar Debeljak.

Obtožba specializirane tožilke Mateje Gončin se glasi, da je Trivković skupaj z Željkom Petrovićem, Blagojem Sazdovom, Senadom Livadičem ter dvema neznanima sostorilcema 26. junija 2014 sodeloval pri ugrabitvi Zorice, ki sta jo nato Petrović in Sazdov v gozdu na obrobju Ljubljane vso noč zverinsko mučila, zjutraj pa so jo odpeljali do Podpeči, odvrgli iz avta in je umrla.

Trivkovićeva vloga je po obtožbi bila, da je dneve pred ugrabitvijo oprezal za Zorico, da bi se seznanil z njenimi dnevnimi navadami. Pri ugrabitvi sicer ni sodeloval, a je ugrabitelje pričakal na robu gozda, v bližini katerega živi, in jih odpeljal do že vnaprej določenega kraja mučenja.

Po prepričanju organov pregona so Zorico ugrabili in mučili zato, ker so bili prepričani, da ve, kje je skrit izplen veleropa sefov banke SKB, v katerega je bil vpleten njen partner Dejan Vidmar.

Medtem ko so Petrović, Sazdov in Livadič krivdo priznali še pred sojenjem in bili obsojeni na 15, 14 ter na dve leti in tri mesece zapora, je Trivković trdil, da s primerom Škrbić nima ničesar. »Ne morem priznati nečesa, česar nisem storil. Če bi, bi sprejel ponudbo tožilstva dve leti in devet mesecev zapora in bi bil zdaj že zunaj. Kar se mi očita, je čista krivica in sem zelo prizadet,« je dejal na včerajšnjem začetku ponovljenega sojenja. »V času, ko se je to dogajalo, sem bil ves čas doma s prijatelji, roštiljali smo in igrali pingpong.«

Skrivnostni požig

Zakaj je potem letos spomladi, ko je višje sodišče zanj razveljavilo oprostilno sodbo in mu odredilo pripor, izpuhtel iz države, zanj pa je bila razpisana mednarodna tiralica? »Ni res, da sem bil na begu, bil sem pri sorodnikih v Bosni. Ko sem izvedel, da me iščejo, sem se v najkrajšem možnem času vrnil v Slovenijo, da bi opral svoje ime.«
Na prostor za priče so včeraj znova stopili Zoričina mati, brat Zoran in Dejan Vidmar, ki zaradi ropa prestaja 14-letno zaporno kazen.

Novih informacij o okoliščinah Zoričine smrti nimajo, po lanskem marcu, ko je bil Trivković oproščen in izpuščen iz pripora, se tudi ni zgodilo nič posebno nenavadnega. Pa vendar, tako Nada Škrbić: »Ko je bil Trivković izpuščen iz pripora, so nam zažgali trafiko.«

Zgodilo se je v noči po njegovem prihodu iz pripora. »Na končni postaji Ljubljanskega potniškega prometa na Vojkovi cesti je zagorela trafika. Požar, ki je ogrožal tudi v bližini parkirano osebno vozilo, so pogasili gasilci GB Ljubljana,« je poročala uprava za zaščito in reševanje.

»Dotlej je bil ljubi mir. Ne morem kriviti nikogar, saj nisem nikogar videla, lahko pa sumim...« de Nada Škrbić.
Trivković protestira: »S tem požigom nimam ničesar in v zvezi z njim nisem v nobenem postopku. Zakaj pa bi sploh po 16 mesecih pripora naredil tako neumnost?«