Zoričina prijateljica na robu solz: To so zverine, to niso ljudje

LJUBLJANA, PODPEČ – Včeraj so se na ljubljanskih Novih Žalah svojci in vsi drugi najbližji še zadnjič poslovili od svoje tako ljube Zorice Škrbić. Ki je morala ta gnili svet zapustiti tako prehitro. Življenjsko pot sta ji prekrižala zverinska ugrabitelja. In ji sodila na najbolj sprevržen način. Njeno kalvarijo, ki jo je morala prestati, so v tišini Žal podoživeli še vsi žalujoči. In je nikoli pozabili.

Verjeli, da
 se bo vrnila

Ob Zoričini trafiki na Vojkovi pa svečke še kar nočejo dogoreti. Nad njo še vedno visi tudi črna zastava. Vsi, ki so nesrečnico poznali, so bili, razumljivo, še vedno v hudem šoku. »Prav nenavadno se mi je zdelo, ker je bil Zoričin telefon v petek zjutraj neprestano nedosegljiv. To se namreč še ni zgodilo, kadar koli smo jo klicali, vselej se je javila,« nam je pripovedovala ena izmed dveh prodajalk v kiosku, katerega lastnica, 32-letna Zorica, je bila minuli teden tako kruto umorjena.

Kot rečeno: Zorice v petek ni bilo mogoče priklicati. Delo je kljub vsemu potekalo kot običajno. Že kmalu pa je sledil šok: svojci so sporočili, da je Zorica ugrabljena! Kljub grozljivi novici ni še nihče pomislil na najhujše. »Verjeli smo, da se bo vrnila …« Upanje pa se je razblinilo, ko se je novica o njeni kruti usodi razširila po medijih. »Ko sem izvedela, nisem bila več sposobna delati. Niti kolegica ne, zato sva predčasno zaprli trafiko,« se je spominjala črnega petka.

Tudi številni stanovalci, ki so zahajali v trafiko in so Zorico izjemno dobro poznali, niso mogli verjeti. V času, ko smo bili v trafiki, so nekateri s šepetajočim glasom spraševali prodajalko, ali to, kar je mogoče razbrati v medijih, zares drži. Da Zorice res ni več? In ne le svojci ter drugi najbližji, tudi Zoričine stranke in poslovni partnerji zdaj želijo odgovore. Toda teh še ni.

In kakšna je bila Zorica? Izvemo, da nadvse prisrčna, polna življenja, še kako vestna, marljiva, urejena in organizirana. »Nanjo si se vedno lahko zanesel! Vse je moralo biti urejeno in čisto, imela je goro idej, kako bi kaj spremenili in izboljšali.« Vsak dan je Zorica za nekaj ur stopila tudi za prodajni pult. »Tako prijaznega in ustrežljivega človeka, venomer in vsakomur pripravljenega pomagati, zlepa ne srečaš,« je še dodala sogovornica. Bila je tudi predana športnica, rada je imela kolo in tek.

»Ampak to so zverine, to niso ljudje!« je tedaj na robu solz ogorčeno dejala Zoričina dolgoletna prijateljica. »Da lahko nekdo kaj takega naredi ženski, tega preprosto ne razumem!« V trafiki ob koncu Vojkove, kjer sicer dela tudi Zoričina mama, je v petek delal Zoričin brat. Razumljivo, po informaciji, da je hči ugrabljena, mama v službo ni več zmogla.

Zoričina prijateljica zanika, da se je Dejan Vidmar, dolgoletni Zoričin partner, nenehno zadrževal v trafiki. »Dejana tam skorajda ni bilo. V vseh teh letih je bil tam mogoče petkrat,« pravi in dodaja, da je za posel Zorica vedno skrbela sama. »Kaj pa, če so se ugrabitelji zmotili?« je takrat pomislila. »Ah, če bi se česa bala, se najverjetneje naokoli že ne bi sama vozila s kolesom?«

Obe trafiki na Vojkovi sta bili včeraj, na dan Zoričinega pogreba, zaprti. Sicer pa bo za Zoričino zapuščino odslej najverjetneje skrbel eden od njenih mlajših bratov.

Zahtevna preiskava

Podpeč pa so medtem preplavile govorice. Normalno, kaj tako dramatičnega se tam že dolgo ni zgodilo. Če se je sploh kdaj. Po svoje je čutiti prestrašenost, po svoje radovednost. Takoj za mostom čez Ljubljanico, proti Notranjim Goricam, sta namreč tista dva smetnjaka in hruška, kamor sta v petek navsezgodaj zamaskirana profesionalca odvrgla nesrečno Zorico. Kaj vse natančno sta prej počela z njo, še ni znano, le to, da sta jo debelih devet ur (!), od sedmih zvečer prejšnjega dne, ko sta jo v Trnovem nasilno ugrabila in ji protipravno odvzela prostost, dostojanstvo, naposled pa še življenje, tako brutalno trpinčila, jo pretepala, zvezala, mrcvarila (od nje očitno nekaj) zahtevala, in ko se je noč začela že prelivati s poletnim jutrom, jo kot ničvredno žival odvrgla h kontejnerjem pod omenjeno hruško. In bliskovito, o tem so še dolgo potem kričale sledi avtomobilskih gum, to je uspelo slišati tudi nekemu krajanu, odbrzela samo kakšnih dvesto metrov naprej, do partizanskega spomenika, od tam pa na levo med polja … Kamor naj bi se nekdo iz daljave zazrl ob približno štirih zjutraj in opazil nekaj gorečega. Če je bilo načrtovano, in vse kaže na to, je morala bela alfa krvoločnih specialcev, ki sicer ni bila ukradena, ukradeni naj bi bili le registrski tablici, goreti prav tam.

Menda so možje postave že odkrili lastnika tega avtomobila. Gre za moškega s Koprskega, ki je preiskovalcem povedal, da je svoj avto pred časom prodal na spletnem portalu, toda z novim lastnikom še ni naredil prepisa. Za zdaj ni v krogu osumljencev, pa čeprav se mu niti ne sanja, komu naj bi prodal svojo alfo?!

»Preiskava je izjemno zahtevna,« nam je še enkrat potrdil Vinko Stojnšek z ljubljanske policije in namignil, da uganka najbrž še ne bo tako hitro razvozlana.

Nemara zato, ker sta jo morilska ugrabitelja podurhala na tuje? In ker je bilo vse skupaj tako skrbno načrtovano? Ker se je že kmalu zatem pojavil še nov motiv, motiv tako imenovanega ropa stoletja, v katerem naj bi bil leta 2005 vpleten tudi Zoričin dolgoletni partner Dejan Vidmar? Je bila Zorica Škrbić res žrtev mafijske likvidacije?

Vozili so mimo

Tudi to, da je policija pravzaprav že kmalu po ugrabitvi izvedela za množico podrobnosti, a bele alfe ji ni in ni uspelo izslediti, se zdi vsaj skrivnostno. Kot da se je moral Zoričin pekel dogajati ne prav daleč proč: nekje za zaprtimi vrati bližnjega podzemlja, garaže ali gozdička.

Napol nago Zorico sta namreč odvrgla, ko ji je srce še bilo. (Ali to pomeni, da se je njenima krvnikoma že močno mudilo, da sta od nje, kar sta potrebovala, izvedela šele tik pred zdajci, ali sta hotela s to akcijo le nekoga prestrašiti?) Z dvorišča, kamor je bila zverinsko pahnjena, se ji je namreč uspelo nekako priplaziti do ceste, kar menda potrjujejo poškodbe, ki so jih pozneje opazili na njenem truplu. Naš sogovornik, ki se tam vsak dan v zgodnjih jutranjih urah vozi v službo, je ta grozljivi prizor videl iz svojega vozila. Eden prvih. »Kot je to videlo tudi še kar veliko drugih tam mimo vozečih,« je dejal. V njegovem glasu je bilo čutiti zaskrbljenost. »Le zakaj bi glumil heroja?!« je poskušal obrazložiti, zakaj ji ni priskočil na pomoč. »Poleg tega,« kot pravi, »sta bila ob njej takrat tudi že dva moška, en starejši, drugi malo mlajši.« Čeprav je videl, zdaj ve, Zorico v zadnjih izdihljajih, »sem se zbal, saj veste, tu gre za umazana posla,« si je mislil, »ah, človek gre raje mimo …«

Očitno pa sta bila prej omenjena fanta iz pravega testa. Zorico je eden odnesel nazaj do bližnjega drevesa, medtem naj bi mu revica še z zadnjimi močmi izdavila: »Ugrabljena sem bila. Pomagajte!«

Nekdo jo je čuteče prekril še s pregrinjalom.

Kmalu zatem, ob okoli pol šestih zjutraj, je že prispel rešilec. Žal prepozno, saj je bilo tudi oživljanje neuspešno.

Vidmar na pogreb ni smel

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij nam je tik pred samim pogrebom sporočila, da zaradi prevelikih varnostnih tveganj spremstva pripornika (in domnevnega roparja SKB Dejana Vidmarja) na pogreb ne bodo izvedli. »Priporniku je bilo sicer že pred včerajšnjim dnem tudi omogočeno, da se je od pokojne partnerice poslovil,« so še sporočili.