LJUBLJANA – V soboto, 2. avgusta, je minilo 13 let od nasilne smrti 25-letnega Zorana Nikolića iz Borovnice. V ljubljanskem Tivoliju so ga pokosili streli dveh zamaskiranih neznancev, ki sta, verjetno po naročilu, hladnokrvno opravila krvavi posel. To je bil nedvomno mafijski obračun, ni pa jasno, ali je bil Nikolić res pomembna riba v kriminalnem podzemlju ali morda le žrtev pomote?
Zdi se, da je umor Zorana Nikolića za kriminaliste še vedno velika uganka, po drugi strani pa niti ne vemo, ali se s primerom sploh še kdo ukvarja. Na večna vprašanja o preiskavi smo dobivali prežvečene odgovore – preiskava je v teku. Je po toliko letih policija stopila vsaj korak naprej pri razjasnitvi okoliščin skrivnostnega obračuna? Tudi Zoranovi svojci nimajo pojma, do kod so se kriminalisti dokopali in čakajo na razkritje ozadja krvave zgodbe. »Našega Zorana so omenjali v zvezi z različnimi kriminalnimi dogodki in tako umazali njegovo ime,« je menil njegov oče Nedeljko. Sicer je res, da je bilo o Nikoliću slišati, da naj bi bil pomembna riba v organiziranem podzemlju, zanimivo pa je, da so v prvih policijskih obvestilih sporočali, da ni znano, da bi bil Nikolić vpleten v kakršne koli kriminalne posle.
A kmalu je prišlo na dan, da se je Zoran Nikolić znašel v skupini osumljencev, ki so jih aretirali aprila 2000 na slovenski obali, po desetmesečnem priporu pa se je marca 2001 končno začel sodni proces. Pred tem so organi pregona pompozno najavljali mega proces proti 24 obtožencem, ki pa se je kmalu začel sesuvati v prah; epilog tega mega procesa je bil za policijo in tožilstvo nadvse klavrn, saj je sodišče izreklo zaporno kazen le šestim, pet jih je obsodilo na pogojne kazni, proti trem so obtožnico umaknili.
Med obtoženimi je bil tudi Nikolić, ki je v priporu preživel kar deset mesecev. Njegovi starši so bili prepričani, da se je v dvomljivi druščini znašel po pomoti. Ko so ga spustili iz pripora, se je udeleževal sodnih obravnav v Kopru, vendar se njegovo ime ni pojavljalo med pomembnejšimi člani domnevne preprodajalske združbe. Bil je zraven – tako je prepričan oče Nedeljko – ker je pač poznal nekatere obtožence.
Sanjal, da bo postal policist
Kakor koli, na vprašanje, komu je bil Nikolić v napoto, še ni odgovora. Je pa upravičen sum, da je bil umor naročen, kar seveda zahteva odgovor, kdo je bil naročnik. Storilca sta delovala hladnokrvno, brez oklevanja sta opravila z žrtvijo. Profesionalca.
Nikolićeva strast je bil boks. Redno je treniral, bil je odličen boksar, leta 1993 je bil celo mladinski državni prvak v super težki kategoriji. Nekoč je želel postati policist, potem si je premislil. Izučil se je za električarja, v času umora je bil redno zaposlen, hkrati pa je obiskoval boksarske treninge.
Usodnega dne, 2. avgusta 2001, je z boksarskim kolegom N. C. okoli 22. ure zapuščal Halo Tivoli in se napotil k parkiranemu avtomobilu. Tedaj sta se iz teme prikazala neznanca. Zoran je sedel v svojega golfa, medtem ko je N. C. nedaleč stran segel po pijači, ki jo je imel v svojem avtomobilu. Takrat je počilo avtomobilsko steklo, nobenih strelov ni bilo slišati, je pozneje povedal prijatelj. Še nekajkrat je pritajeno počilo, slišati je bilo žvenketanje sesutega stekla, na sedežih pa je mrtev obležal Zoran Nikolić.
Njegov boksarski kolega je dvignil pogled in pri prijateljevem avtomobilu uzrl dva neznanca, zamaskirana in z orožjem v roki. En storilec je vanj nameril pištolo in mu zagrozil, naj izgine. Dovolila sta mu, da je pobegnil s kraja zločina, nato pa sta se hitro umaknila.
N. C. je obvestil policijo in dal opis napadalcev: bila sta maskirana, eden naj bi imel na glavi poveznjeno bejzbolsko kapo. To je bila edina sled za storilcema.
Odstranitev pomembne priče?
Pri Nikolićevih v Borovnici je zavladalo turobno vzdušje, prihajali so sorodniki in prijatelji. »Ne vem, kaj bi rekel,« je dejal oče Nedeljko, »zagotovo pa so našega Zorana umorili plačani storilci. Fant ni bil nasilen, bil je zaposlen in je redno treniral boks. Res nam ni jasno, kdo se ga je hotel znebiti; upam, da bo policija našla morilce.«
Po likvidaciji v Tivoliju se je porajalo vprašanje o morebitni Zoranovi vlogi v domnevni kriminalni združbi, ki je čakala na nadaljevanje sojenja v Kopru. Zločin se je zgodil 2. avgusta, za 28. avgusta pa je bila napovedana naslednja obravnava na sodišču. Sta bila umor in proces kakor koli povezana? So se Zorana načrtno znebili, ker naj bi preveč vedel? Pojavile so se celo govorice, da naj bi si Nikolić kruto obsodbo prislužil zato, ker naj bi sodeloval s policijo. Zoranova sestra je na obtožbe odgovarjala: »Zavračam sume o bratovi vpletenosti v mamilarske posle. To je natolcevanje, kar vedo vsi, ki so ga poznali. Zorana ni več, želimo izvedeti resnico. Čakamo, da nekdo opere njegovo ime.«
Razglednica za Zorana na Hrvatičev naslov Skoraj mesec dni po umoru je na naslov Sončna pot 34 v Portorožu, kjer je takrat živel razvpiti podjetnik Rajko Hrvatič (zdaj živi drugje, hišo pa oddaja v najem), prišla razglednica na ime Zorana Nikolića. Nič posebnega, le počitniški pozdrav iz Moravskih Toplic. Je pa seveda zelo nerazumljivo, da nekdo piše prijatelju, ki je že skoraj mesec dni mrtev, o zločinu pa so mediji obširno poročali; še bolj nerazumljivo je, kako to, da je pošta za Zorana priromala na naslov Rajka Hrvatiča! Med iskanjem odgovora smo lahko slišali, da je bil Zoran Nikolić res sem in tja v Portorožu, kjer naj bi sodeloval pri domnevno sumljivih poslih z Rajkom Hrvatičem. In še to, policija je bila o vsem tem obveščena, toda po 13 letih še vedno ni odgovora, ali je dejansko obstajala kakršna koli povezava med Hrvatičem in Zoranom Nikolićem. In če bi se to potrdilo, bi mogoče policija lahko storila korak naprej v dolgotrajni preiskavi. Nekateri temu dodajajo ostre očitke na račun policije, ki naj bi se nekako brez volje in želje po razkritju dejanskega ozadja lotila celotne preiskave Nikolićevega umora. |
