VUHRED – »Ne zagovarjam sina, kakor tudi ne želim, da sodišče zagovarja policijo. Samo po zakonu naj ravnajo, nič drugega,« se še vedno ni povsem pomiril Danijel Košir, oče 22-letnega Zorana, ki se je po odvzemu vozniškega dovoljenja znašel v nenavadnem policijskem, sodnem in birokratskem primežu. Vozel se zdaj počasi razpleta in končalo se bo na sodišču, saj je oče trdno prepričan, da je bila sinu storjena krivica, njegov primer pa že drugič izpostavlja zato, ker je po njegovem tega veliko, ljudje pa so nemočni.
Oktobra smo pisali, kako je Zoran, ki ima po očetu še hrvaško državljanstvo, prišel navzkriž z dravograjskimi policisti. Po prometni nesreči, ko je junija lani pijan treščil v škarpo, si je prislužil 18 kazenskih točk, pa je šla vozniška. Izobraževalnih delavnic za izbris točk se ni udeležil, se je pa odpravil v Varaždin in kot hrvaški državljan zaprosil za izdajo hrvaške vozniške, še preden je sklep slovenjgraškega sodišča o prenehanju veljavnosti slovenske listine postal pravnomočen. Dobil jo je, slovenske pa ni več uporabljal.
Zakoni mu vse to omogočajo, kar pa je bržčas zelo šlo v nos koroškim policistom
Ko so ga lanskega oktobra zaustavili, so mu odvzeli hrvaško vozniško, češ da je ponarejena, in vozilo BMW (po treh mesecih ga je zdaj zasegla leasinška hiša). Za nameček se je mladenič še zaklenil v avto, saj, kot pravi, s patruljo ni mogel vzpostaviti normalnega dialoga. Naposled so ga zbezali na plan – policisti zanikajo ta prisilni ukrep –, alkotest je bil negativen, pribeležk o prekršku v zapisniku ni, a izrekli so mu 751 evrov globe.
Vzeli so mu veljavno hrvaško dovoljenje
»Njegova hrvaška vozniška se je izgubila. Nikjer je niso našli. Poizvedoval sem na sodišču v Slovenj Gradcu in Policijski postaji Dravograd. Rekli so mi, da so jo poslali v Celje, za kar so potrebovali kar tri tedne. Celjani so mi decembra pojasnili, da je listina že odšla na zunanje ministrstvo v Ljubljano, tam pa, da so jo poslali hrvaškemu veleposlaništvu. Pri njih sem nato izvedel, da je sinova vozniška že v Zagrebu, od koder je nadaljevala pot v Varaždin. Poklicali so me in 6. januarja sva se odpravila ponjo,« opisuje Danijel. »Napako so z nezakonitim odvzemom storili policisti, nato še sodnica, ki jih je ščitila, pri čemer ni niti pogledala, da ima pred seboj hrvaški dokument. Najbrž se ji je zdelo logično, da gre za slovenskega, in ga je preklicala. Smešno, kakor da bi mrtvecu prepovedali voziti. Ne pravim, da bi morala ravnati Zoranu v prid, kakor tudi, naj ne zagovarja policije, samo po zakonu naj postopa.«
Oče je v Varaždinu povprašal o razlogih, ki so jih dravograjski policisti navedli za prenehanje veljavnosti hrvaške vozniške. »Piše, da zaradi več hujših prekrškov. Katerih pa? Saj jih ni storil niti jih nikjer ne navajajo. So pa še zaprosili varaždinske kolege, naj Zoranu odvzamejo in uničijo vozniško dovoljenje.« Zoran se vsak dan vozi na delo v okolico avstrijskega Gradca. V obdobju, ko je bil brez obeh dovoljenj, ga je vozil oče, zdaj 85 kilometrov dolgo pot (v eno smer) opravi s sodelavcem. »Še vedno se boji voziti po slovenskih cestah, saj bi lahko znova naletel na nevšečnosti in ostal brez dokumenta, glede na vse ni povsem prepričan, ali ga v Sloveniji sploh lahko uporablja. Pelje samo po avstrijski strani, za volanom se menjavata.«
Danijelu in Zoranu so v Varaždinu dejali, da hrvaška vozniška mora veljati povsod po Evropi, zakaj bi potemtakem ne veljala v Sloveniji. »So mi v podtonu dali vedeti, kaj si mislijo o slovenskih kolegih, ki da si preveč dovolijo, naj rajši pometajo doma, kakor da na Hrvaškem uveljavljajo slovenske zakone, sploh pa da tujega dokumenta ne bi smeli tako dolgo zadrževati.« Zoranov oče ni več odlašal. Obrnil se je na odvetniško družbo Čeferin, podal bo odškodninski zahtevek, o tožbi zoper vpletene policiste pa bo še razmislil. »Takšne stvari se dogajajo vsak dan. V primeru sina se nihče ni poglobil v zadevo, saj bi v nasprotnem hitro uvideli napako in ustavili postopek. A raje so drug drugega zagovarjali.«
