LJUBLJANA – Danes mineva natanko enajst let od še vedno neraziskane nasilne smrti 25-letnega Zorana Nikolića iz Borovnice. Izučeni električar je ob službi pridno treniral boks. Bil je odličen boksar, leta 1993 je bil celo mladinski državni prvak v supertežki kategoriji.
Obležal v golfu
Na treninge je hodil v ljubljansko Halo Tivoli. Tudi usodnega 2. avgusta 2001 je treniral, ko pa se je ob 22. uri s prijateljem Nenadom C. iz dvorane napotil k parkiranemu avtomobilu, se je zgodilo. Zoranov prijatelj Nenad je pozneje pripovedoval, da je slišal pok, ko se je razletelo avtomobilsko steklo, strelov pa ni bilo slišati. Zaznal je le pritajen pok, kar napeljuje na upravičeno domnevo, da sta storilca uporabila orožje z dušilcem zvoka. V golfu pa je na sedežih mrtev obležal Zoran Nikolić.
Ko se je Nenad po čudnih pokih zdrznil in dvignil pogled, je pri prijateljevem avtomobilu uzrl dva neznanca, zamaskirana, z orožjem v roki. Eden je pištolo nameril proti Nenadu in mu zagrozil.
Edina rešitev je bil beg
Po nekaj strelih sta neznanca ušla, Nenad je takoj obvestil policijo, ki je zavarovala kraj zločina in se lotila iskanja sledov. Kaj je privedlo do tega krvavega obračuna, ostaja neznanka. Policija je javnosti posredovala le nekaj skromnih podatkov in zaprosila morebitne priče dogodka oziroma vse, ki bi vedeli kar koli koristnega za preiskavo, da obvestijo policijo. Za pokojnega Nikolića so dejali, da ni znano, da bi bil vpleten v kakšne kriminalne posle.
Kakšen je bil torej motiv za dejanje?
Morda je tičal prav v dejstvu, ki ga je policija sprva zamolčala, da je bil Zoran Nikolić vendarle eden od obtožencev v tako imenovanem koprskem megaprocesu. Šlo je za razkritje in obtožbo druščine, ki naj bi jeseni 1999 na slovenski obali na veliko trgovala z mamili. Sedež dobaviteljev naj bi bil v Ljubljani. Aprila 2000 je policija po dolgotrajni preiskavi aretirala kar štiriindvajset osumljencev, med njimi se je znašel Nikolić. Marca 2001 so sedli na zatožno klop koprskega sodišča, že na začetku sojenja pa se je izkazalo, da dokazi niso prav trdni. Zoran Nikolić je prišel na prostost po enajstih mesecih pripora, njegovo ime med soobtoženci pa ni zbujalo pozornosti; če je sploh imel kakšno vlogo v domnevni kriminalni združbi, je veljal za majhno ribo. Dokazi so temeljili na tajnih prisluhih in Zoran naj bi se znašel zraven prav zaradi telefonskih pogovorov z nekaterimi osumljenci.
Plačani morilci
Nikolić je torej na prostosti čakal nadaljevanje sodnega procesa, napovedanega za 28. avgust 2001, toda 2. avgusta se je zgodil zločin v Tivoliju. Mnogi niso verjeli, da je to bilo naključje, a do danes ni odgovora, ali je obstajala povezava med likvidacijo in nadaljevanjem sojenja. Kakor koli, zaključek koprskega megaprocesa je bil za policijo in tožilstvo klavrn, saj je sodišče izreklo zaporno kazen le šestim, pet jih je obsodilo na pogojne kazni, proti trem so obtožnico umaknili. O Zoranovi domnevni vpletenosti v kriminalni združbi preprodajalcev mamil se sodišče ni izreklo, saj je bila po nasilni smrti pred koncem procesa obtožnica zoper Nikolića umaknjena.
Zoranovi najožji svojci so bili prepričani, da so Zorana umorili plačani storilci, nihče pa ni znal pojasniti, zakaj bi to storili. »Prepričan sem, da ni bil vpleten v nobene kriminalne posle, ne zanikam pa, da je nekatere ljudi s koprskega procesa poznal,« je takrat povedal njegov oče. Preiskava umora pa se je zavlekla, vmes je bilo slišati različne govorice; da naj bi Zorana odstranili zato, ker naj bi sodeloval s policijo, da je preveč govoril in si tako prislužil obsodbo podzemlja, in podobno. Kaj oziroma ali sploh kaj od tega je blizu resnici, lahko le ugibamo. Na policiji vedno znova odgovarjajo, da primer smrti Zorana Nikolića še preiskujejo, vendar o kakšnem intenzivnem delu v zvezi z dogodkom pred enajstimi leti ni mogoče govoriti.
Zoranovi najbližji še vedno čakajo kakršne koli novice o preiskavi
Vztrajajo, da Zoran ni bil kriminalec, po zločinu pa je bila najodločnejša njegova sestra: »To, da naj bi bil Zoran nekakšna velika riba, nikakor ne drži. To je natolcevanje, kar vedo vsi, ki so ga poznali. To, kar se je zgodilo, je grozljivo, prava katastrofa. A kljub temu da Zorana ni več, želimo izvedeti resnico. Čakamo, da kdo opere njegovo ime.«
Domnevne povezave mafijskih obračunov
Ko je sredi junija 2003 v Ljubljani skrivnostno izginil 29-letni Slavko Đorđević, domnevni član ljubljanskega črnogorskega podzemlja, se je v zvezi s tem znova pojavilo ime Zorana Nikolića. Đorđević (njegova usoda še vedno ni znana) je bil nekoč tesen sodelavec Miša Vujičića, ki je bil žrtev drzne likvidacije septembra 2003 v ljubljanskem hotelu Lev. Đorđević naj bi bil žrtev maščevanja za Nikolićevo smrt. Šlo naj bi za verižno medsebojno obračunavanje v kriminalnem podzemlju: če sledimo govoricam, naj bi bil Nikolić vpleten v enega od neuspešnih napadov na Vujičića (junija 2000 na vrtu Caffe Ljubljana na Gosposvetski cesti v Ljubljani), zato naj bi ta z Đorđevićevo pomočjo organiziral obračun z Nikolićem. Pozneje naj bi se Đorđević in Vujičić sprla in razšla, temu je sledila odstranitev Slavka Đorđevića, nekaj mesecev zatem pa so v hotelu Lev likvidatorski streli zapečatili tudi Vujičićevo usodo.
