Zmaličeno truplo je viselo iz avta

PODPEČ – Od enega najgrozovitejših zločinov pri nas je minilo 20 let, svojci žrtve pa še vedno čakajo, ali bo policiji morda le uspelo razvozlati uganko o okoliščinah nasilne smrti 38-letnega Janka Mihelčiča iz Podpeči.

Pogovarjali smo se z Jankovimi svojci, ki se po dolgih letih še vedno živo spominjajo grozljivke z Zaplane, kjer sta 16. aprila 1995 naključna sprehajalca naletela na zmaličeno truplo. Vozilo je stalo v bližini počitniške hišice, truplo nesrečnega Janka Mihelčiča pa je ob odprtih vratih viselo iz avtomobila.

Takoj je stekla intenzivna kriminalistična preiskava, ki po dveh desetletjih ni dala nobenega odgovora, zato se postavlja vprašanje, ali je krvavo delo res opravil vrhunski morilec, bolj pretkan od preiskovalcev, ali imajo mogoče prav tisti, ki trdijo, da si je storilec že zdavnaj sodil sam.

Jankove svojce moti, ker jih v vsem tem dolgem času nihče ni o ničemer obvestil ali morda seznanil z dosedanjimi odkritji v zvezi z zločinom, ne nazadnje pa tudi nihče, s tem mislijo na kriminaliste, nikogar ni nič vprašal. Glede na to, da je v preiskavah takšnih zločinov pomembna vsaka podrobnost, bi morda le veljalo malce povprašati najbližje, ki premlevajo o dogodku, ki je sprožil tudi ogromno govoric, tako o možnih storilcih kot o tistih, ki bi lahko kaj vedeli. Ko bi vsaj kdo jasno in glasno ovrgel ali potrdil govorice o storilcu, čigar ime v pogovorih z domačini in svojci največkrat slišimo.

Obstaja tudi informacija, za katero ne vemo, ali je bila predmet kriminalističnega preverjanja, kajti, kot rečeno, ljudje, ki razpolagajo z njo, še niso imeli priložnosti o tem spregovoriti z odgovornimi. Izvedeli smo, da si je po slovesu od Janka Mihelčiča nekdo ogledal fotografije s pogreba in na eni pokazal osebo, ki naj bi veliko vedela o zločinu oziroma je bila mogoče celo zraven. Doma naj bi bila nekje okrog Zaplane, a na žalost kmalu po pogrebu ta oseba ni bila več dosegljiva, bila naj bi nekje v Rusiji ali morda na Poljskem. Takšne podatke je seveda težko preverjati, a vendar poskusiti ni greh.

Dobričina Macola

Janka Mihelčiča, doma s Podpeči št. 63, so nazadnje videli živega v petek, 14. aprila 1995, na pokopališču na Brezovici pri Ljubljani. Dva dni zatem so našli mrtvega. Bil je izučen avtoelektrikar, sicer pa bolj znan kot kamnosek. Govorili so, da je bil Janko, poznali so ga pod vzdevkom Žurgl ali Macola, zafrkant, veseljak in dobričina. Čeprav avtoelektrikar, se je priučil kamnoseštva, v glavnem se je ukvarjal s klesanjem črk na spomenike. Ni imel svoje obrti, delal je za različne kamnoseke v Ljubljani, Grosupljem in še kje. Znanci se spominjajo, da se je večkrat rad pohvalil z denarjem. Ni ga skrival, tudi plačal je zapitek prijateljem, včasih komu posodil kak tolar ali marko. Tudi sam se je kdaj znašel v stiski, vendar je sposojeni denar vrnil, čeprav z rahlo zamudo.

Po odkritju njegovega trupla je bilo veliko govora o njegovem hokejskem udejstvovanju. Pri klubu Olimpija je skrbel za mladinske ekipe, bil je nekakšen intendant. Razmišljal je tudi o tem, da bi odprl obrt. Njegov dom je bil v Podpeči, v času pred zločinom je iskal stanovanje v Ljubljani. Menda se je skoraj že dogovoril, a je njegove načrte je prekinil zverinski umor. Takrat, zadnje mesece pred smrtjo, je Janko znancu potarnal, da ga je nekdo opeharil za večjo vsoto denarja. Je morda treba tu iskati ozadje?

Osumljenec 
si je sodil sam

Nekdanji Mihelčičevi znanci so prepričani, da je nerešen primer obtičal nekje v kriminalističnih predalih. K temu naj bi pripomogla tudi smrt enega od možnih osumljencev, ki se je po odkritju zločina znašel med preiskovanci. Bil je dober znanec umorjenega Mihelčiča, njegov alibi za čas krvavega dogodka naj bi bil zelo majav. Kriminalisti so ga večkrat zasliševali, julija 2002 si je osumljenec sodil sam.

Za nekatere Jankove znance je bila smrt tega človeka dokaz, da ga je vsa leta od Jankove smrti preganjala krvava vest. A kot rečeno, preiskava tega ni ovrgla niti potrdila. Ustavila se je na točki, ko očitno ni poti naprej. Drugače povedano, policiji je kljub intenzivni preiskavi zmanjkalo informacij, ki bi pomagale pri razjasnitvi tega umora. Vse ostaja zgolj pri domnevah in ugibanjih.

Ne le kriminalisti, tudi domačini iz Podpeči ter vsi, ki so Janka poznali, so se spraševali o ozadju zločina. Še vedno ohranjajo živ spomin na človeka, ki v svojem življenju nikomur ni storil ničesar, kar bi moral obžalovati.

Na pokopališču z morilcem?

Rekonstrukcija zadnjih ur življenja Janka Mihelčiča pove, da je v petek, 14. aprila 1995, obiskal znance v Ljubljani. Od tam se je vrnil na Brezovico. Dopoldne so ga videli v lokalu Paviljon, kjer je znancem omenil, da je na brezoviškem pokopališču z nekom zmenjen. Po zmenku z neznancem Mihelčiča ni videl nihče.

Šele leto dni ali več po umoru so kriminalisti le prišli do domačina z Brezovice, ki je usodnega dne zvečer videl Mihelčiča. Z neznancem se je pogovarjal na parkirišču. Najbrž je bil zadnji, ki je Mihelčiča, poleg morilca, videl živega. Očividec se je spomnil dveh ljudi (eden je bil Janko) v delovnih oblekah, njegov opis pa ni dal oprijemljivejše sledi. Poskušali so najti sled za neznancem, pregledali so vse sveže grobove, da bi morda našli odgovor o razlogih srečanja na pokopališču. Mihelčič naj bi pokopališče zapustil okoli 22. ure, po mnenju izvedencev naj bi se napad zgodil približno dve uri zatem.

S pokopališča se je žrtev v družbi morilca odpeljala na Zaplano. Sledi na kraju zločina kažejo, da je najverjetneje on sedel za volanom. Morilec je za svoje dejanje uporabil trd predmet, najverjetneje kladivo. Orožja, ki naj bi izviral iz Mihelčičeve orodjarne, niso nikoli našli.

Žrtev je osebi očitno zaupala, sicer se ne bi pustil zvabiti na dokaj samoten kraj. Storilec ni počakal, da bi se prepričal, ali je svojo žrtev zares pokončal, kajti poznejše analize so pokazale, da je Mihelčič verjetno živel še nekaj ur po napadu. Zaradi številnih udarcev s kladivom je bilo truplo zmaličeno, sedež poleg vozniškega je bil natopljen s krvjo. Obrambne poškodbe na Jankovem truplu dokazujejo, da se je uprl in divje branil, dokler ni omagal. O morebitnih sledeh na kraju zločina so kriminalisti molčali, lahko le domnevamo, da so našli vsaj drobno sled, uporabno tudi za DNK-analizo.

Kriminalisti so v obsežni preiskavi po umoru preverili več ljudi, opravili so pet poligrafskih testiranj. Med možnimi osumljenci je eden nekoliko izstopal – že omenjeni osumljenec, ki je sedem let po Mihelčičevi smrti storil samomor.

Domačini iz Podpeči zločina zlepa ne morejo pokopati med spomine. Čakajo, da policija nekoč le konča mučno razglabljanje o storilcu zverinskega umora, ki po dvajsetih letih še ni znan.