BISTRICA OB DRAVI – Mariborski kriminalisti so opravili hišno preiskavo v blokovskem stanovanju v Bistrici ob Dravi in odvzeli prostost 40-letnemu Aleksandru Žlendru. To je bilo logično nadaljevanje operacije, ki je stekla potem, ko so ga zaradi domnevne vpletenosti v trojni umor v tej državi iskali Srbi ter zahtevali njegovo izločitev. Ker pa Srbom ne izročamo naših državljanov, je po besedah vodje mariborskih tožilcev Draga Šketa »višje sodišče v Beogradu na pobudo našega tožilstva Slovenijo zaprosilo za prevzem kazenskega pregona in pristojna okrožna državna tožilka ga je po proučitvi listinskih dokazov tudi prevzela«.
Žlendra so privedli pred preiskovalnega sodnika, in ker je bilo slišati, da ima morda tudi nemško državljanstvo in bi se utegnil preseliti v Nemčijo, je tožilstvo zanj zahtevalo uvedbo pripora, pa mu je sodnik zaukazal le javljanje na policijski postaji.
Znova majavi srbski dokazi
Od opisanih dogodkov je minilo natanko leto dni, Žlender pa je spet popolnoma svoboden človek, tudi policije mu ni treba več obiskovati, saj sme tak ukrep trajati le pol leta. Zadeva še vedno tiči na preiskovalnem oddelku mariborskega okrožnega sodišča, nam v vnovičnem odgovoru sporoča prvi mariborski tožilec: »Pristojna državna tožilka je po prevzemu kazenskega pregona vložila zahtevo za opravo preiskave. Prek mednarodne pravne pomoči so se v tej zadevi na območju Srbije ter njihovih sodiščih izvajala zaslišanja prič.« Po naših neuradnih informacijah naj bi se preiskava zdaj le bližala koncu in nato bo spis v nadaljnje odločanje spet prevzela tožilka. Kot nam je povedal vir blizu preiskave, pa se menda niti organi pregona ne bojijo več, da bi Žlender utegnil zbežati iz Slovenije, saj je vprašanje, ali in kaj se bo sploh izcimilo iz vsega skupaj.
Postopek se je baje zavlekel tudi zaradi izločevanja dokazov, v spisu pa menda namreč kar mrgoli nedovoljeno pridobljenih dokazov, ki kršijo slovensko zakonodajo in človekove pravice. Da Srbi pri zbiranju teh očitno delajo malce po domače in nekaterih njihovih dejanj naša sodišča ne morejo sprejeti, se je denimo izkazalo v razvpiti zadevi Balkanski bojevnik, ko so v Ljubljani izločili kar celoten srbski del spisa in je zato velika večina bojevnikov odkorakala na prostost, saj je tožilstvo ostalo praznih rok. »Kako je bilo torej v Srbiji šele leta 1993, ko se je zgodil obravnavani dogodek. Ljudi so obsojali kar po policijskih uradnih zaznamkih, ki pa pri nas že tedaj še zdaleč niso bili dovolj,« nam je povedal poznavalec kazenskega prava obeh držav. Toda ko so zaradi trojnega umora izpeljali sojenje v Beogradu, so bili za srbske sodnike dokazi očitno dovolj prepričljivi.
Ukazal: »Streljaj!«
Tedaj 21-letni Aleksander je z očetom Jeronimom Francem živel v Beogradu. Kot je trdilo srbsko tožilstvo, je do Aleksandra in štiri leta starejšega Radovana Joksića, s katerim sta tihotapila in preprodajala bencin, pricurljala zgodba o 37-letnem beograjskem podjetniku Nebojšu Salatiću, ki da je tako bogat, da ima še v svojem stanovanju kar 200 tisočakov tedanjih mark. Toda vlomiti in ukrasti ta denar sploh ni bil mačji kašelj, saj je bila protivlomna zaščita v Salatićevem stanovanju neprebojna. Zato sta se odločila, da ga bosta presenetila kar pred vhodom, ga zrinila v stanovanje in jima bo pač pod prisilo izročil bogastvo v obliki šelestečih papirjev. Ker pa dva za tako drzni podvig ne bi bila dovolj, sta najela pomagača, 21-letnega Nebojšo Titelca ter leto mlajšega Aleksandra Stankovića.
9. oktobra so krenili v akcijo
V resnici pa Titelac in Stanković sploh nista vedela, za kaj gre, se je izkazalo na sojenju. Le nevedna sta čakala v kombiju, zato sta bila na sodnem procesu oproščena. Salatić se je v mraku vrnil domov, z njim sta bila njegovo 23-letno dekle Slavica Kovačević in 17-letni nečak Milan Graoranov. Iz zasede je planil Joksić in trojico s pištolo v roki prisilil, da v stanovanju leže na tla. Žlender je odkorakal v sobo s televizijo. Na daljinskem upravljalniku je nastavil kanal, na katerem se je predvajal pornografski film, in zaklical v drugo sobo: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo.« Tožilsko zgodbo je na sojenju potrdil Joksić, ki je bil najprej obsojen na smrt z ustrelitvijo, pozneje so mu kazen spremenil v 40 let zapora. Prav zaradi njega so jima po več letih sploh prišli na sled, saj se je v neki družbi pritoževal, da Salatić sploh ni imel dvesto tisočakov, ampak le neke drobnarije. Te sta mu sicer ukradla in jih skrila pri Aleksandrovem očetu – tudi ta je bil zaradi tega obsojen na eno leto zapora.
Aleksander je po dejanju pobegnil iz Srbije, po nepreverjenih informacijah je nekaj let živel v Nemčiji ter se nato preselil v domovino, kjer si je ustvaril družino in ima majhnega otroka.
