LJUBLJANA – Dvajsetletni Domen Simonič iz Vojnika je nedavno izpuhtel z območja mariborskega zabavišča Štuk. Šele 37 ur pozneje so ga policisti uvrstili na seznam pogrešanih oseb in skupaj z njegovo fotografijo o dogodku obvestili javnost, njegov oče Ervin pa je jezen pripovedoval, da ga prej niso hoteli, saj naj bi moral biti človek pogrešan vsaj dva dni, preden začnejo ukrepati. Prisluhnili naj bi mu šele, ko jim je začel prodajati laž, da ima sin samomorilna nagnjenja. Njegova izkušnja nam je v spomin priklicala podobno kalvarijo, ki jo je pred natanko desetletjem doživljala mati še enega pogrešanega 20-letnika, Ljubljančana Žige Kastrina. Resnici na ljubo se je pozneje izkazalo, da bi bilo tudi takojšnje ukrepanje policistov zanj prepozno.
Najprej z nogo, nato z utežmi
Irena je 14. aprila 2006 prišla na PP Moste in potožila, da že več dni pogreša svojega sina, a tudi ona je menda sprva naletela na gluha policijska ušesa. Njene prijave naj ne bi upoštevali, rekli naj bi ji celo, da je zagotovo le kam pobegnil, ker so ga ovadili zaradi preprodajanja mamil. A že takrat je mati omenjala osebe, za katere se je pozneje izkazalo, da dobro vedo, kaj se je zgodilo z njenim sinom.
Ker ga v naslednjih dneh še vedno ni bilo od nikoder, se je 21. aprila odločila oditi v tiralično službo policije. Še štirje dnevi so morali miniti, da se je v občilih le pojavila njegova fotografija s pripisom: »Že 10. aprila je v neznano odšel 20-letni Žiga Kastrin, ki stanuje na Poti na Fužine. Pogrešani fant je visok okrog 170 centimetrov in kratkih svetlih las. Ko so ga nazadnje videli, je bil oblečen v črne hlače, črno majico s tremi vzdolžnimi belimi črtami na rokavih in obut v črne športne copate. S seboj je vzel mobilni telefon, vendar se ves ta čas ni oglasil niti na en sam klic. Policija prosi vse...«
Začela se je maratonska preiskava, še vedno je veljala ena od tez, da je le kam odšel in se bo že vrnil, a vse pogostejše je bilo tudi šušljanje, da je postal žrtev umora. Trajalo je vse do 27. februarja 2007, ko so na informativni razgovor povabili 28-letnega Robija Matuho in njegovo dve leti mlajše dekle Majo ter ju nato kazensko ovadili.
Kot najemnika sta živela na Glinškovi ploščadi, bila sta zasvojenca, heroin ali kokain pa jima je prodajal tudi Žiga. Ko nista imela denarja, da bi mu za drogo plačala, sta mu za garancijo dajala punto. In tako je bilo tudi tiste aprilske dni pred 10 leti. Devetega aprila zvečer se je Žiga s puntom pripeljal na ploščad, da jima v zameno za denar vrne avto. Matuha naj bi mu bil očital, da se je zaletel in da je avto poškodovan. Vnel se je prepir, Žiga je obležal, ko ga je Matuha z nogo brcnil v glavo, nato pa ga do smrti potolkel s kovinskimi utežmi.
Maja je bila v kuhinji. Počistila sta kri, mrtvega Žigo spravila v kopalnico v kad in zapustila stanovanje. Vanj sta se vrnila šele po treh ali štirih dneh, ko je Matuha truplo spravil v spalno vrečo in ga odnesel v klet. Ko pa je začelo iz nje močno smrdeti, ga je odnesel v smetnjak ter nanj nametal druge smeti.
Odkopati se ga ni dalo
Oba so nekaj mesecev pozneje posadili na zatožno klop kazenskega oddelka okrožnega sodišča. On je bil obtožen umora zaradi koristoljubja – Žigo naj bi umoril, da mu ne bi bilo treba plačati mamil –, ona pa pomoči storilcu po dejanju, saj naj bi mu pomagala pri prenosu trupla v klet in nato še v smetnjak. »Obžalujem, kar se je zgodilo, kriva je droga,« se je pokesal Matuha, Maja pa je zanikala očitke na svoj račun. »Bila sem v drugem prostoru, slišala sem neki zvok, vedela sem, da se je nekaj zgodilo. Nenadoma je bilo vse tako čudno tiho. Žiga je ležal na tleh, nisem vedela, ali je živ ali mrtev. Ne vem, kako je Robi spravil truplo v klet, jaz mu nisem pomagala.«
Matuhi je grozilo do 30 let zapora, njej do pet let. Veliki kazenski senat je morilca obsodil na le 12 let zapora, saj je po mnenju sodnikov šlo za običajen umor v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, Majo pa celo oprostil obtožbe. Tožilstvo je namreč proti njej preoblikovalo obtožnico in jo bremenilo le še opustitve ovadbe. Čeprav ni prijavila umora, pa je zakon veleval, da se tisti, ki dejanja ne prijavi, ne kaznuje, če s storilcem živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Pozneje je višje sodišče Matuhi kazen še znižalo, in sicer na 10 let zapora, po naših informacijah je svoje odsedel ter je že na prostosti.
Žigovega trupla pa še vedno niso našli in ga tudi nikoli ne bodo, dasiravno vemo, kje je. Potem ko ga je Matuha vrgel v smetnjak, so ga smetarji naložili na smetarski tovornjak in skupaj z drugimi smetmi iztresli na Snaginem odlagališču odpadkov na Barju. Če bi bila skrivnost njegovega izginotja pojasnjena prej, bi še obstajalo upanje, da bi ga odkrili in bi imel danes človeka dostojen grob. Deset mesecev po izginotju, ko je bilo iz priznanja njegovega morilca možno sklepati, kje je njegovo truplo, se ni dalo storiti ničesar več.
Strokovnjaki so namreč menili, da bi iskanje v gori smeti lahko povzročilo pravo ekološko katastrofo in eksplozije plinov. Kot je bilo slišati na sojenju, je bilo tedaj, ko so na deponijo pripeljali Žigo, odlagališče skoraj na ničli, torej so na to območje šele začeli dovažati odpadke. Ko so na začetku leta 2008 zaslišali predstavnike Snage, pa je bila po njihovih trditvah na tem kraju smeti že za 250.000 kubičnih metrov, ki bi jih bilo treba odstraniti, nato pa še ročno izkopavati. Tedanja ocena je bila tudi, da truplo leži pod 24 metri smeti.
A tudi če bi se odločili za odkopavanje, ki bi trajalo vsaj pol leta, ne bi imeli nobenega zagotovila, da bi Žigo res našli. Vse skupaj bi bilo zelo drago, vrednost odkopa so ocenili na kar 1,7 milijona evrov.
Čeprav si je mati želela le, da bi lahko prižigala svečo na sinovem grobu, ji je sodišče sporočilo, da tega dne žal ne bo dočakala. Že tožilka Manja Prezelj je po zaslišanju strokovnjakov umaknila svoj predlog za izkop trupla in tudi senat je ocenil, da je ta neizvedljiv zaradi verjetnega ekološkega onesnaženja in možnosti eksplozij deponijskih plinov.
