RADOVLJICA – Na žalost okrajno sodišče v Radovljici pred vhodom nima nameščenih kamer. V ranem jutru bi namreč lahko posneli primitivno obarvan nastop priznanega in v naših medijih slovenski javnosti že predstavljenega Hrvata Enverja Velića, ki se neuradno predstavlja z bolj sofisticiranim imenom Emilio Velizio. Znan je postal po tistem, ko si je na glas upalo spregovoriti več žensk, ki jih je spoznal kot po naključju, se jim ponudil kot ustrežljiv samski gospod s hiško v Istri in jih galantno omrežil. Ko se jih je naveličal, pred tem pa si izdatno finančno opomogel z njihovimi plačilnimi karticami, jih je odslovil. Denar je od njih izvabljal tako, da je govoril, da ga potrebuje le na kratek rok za nujno popravilo neznosno bolečih zob, za popravilo mercedesa, za bolno mamo (kot se je izkazalo, je bila že dlje pokojna), za gradbena dela na hiši, za nepremičninske nakupe, ker ravno ne dobi kredita na tuji banki, in podobno.
Na več sodiščih
Če je katera dama hotela svoj denar nazaj, gre pa za solidne, večtisočevrske zneske, je Enver nastopil z aroganco in povišanimi toni glasu. Nekatere so tako dojele, da dolgov ne bo poravnal, in se tiho umaknile. Take je pustil pri miru. Te, ki odločne vztrajajo, da hočejo svoj denar nazaj, pripovedujejo, kako ponoči z neznanih telefonskih številk prejemajo grozilne klice, nenapovedano jih obiskuje, grozi jim s fizičnim nasiljem, eni je razbil kuhinjski pult. Bil je tako prefrigan, da je, ko je spoznal damo iz visokega kroga, le te so namreč na svojih plastičnih karticah imele zanj otipljivo visoke zneske, preveril, kje je zaposlena, in pridobil podatke o družini, saj je bil gost na njihovih domovih. Tako jih je po tistem, ko jih je odslovil, izsiljeval še s tem, da je robantil na njihovih delovnih mestih, lepil sramotilne plakate v okolici in še kako drugače poskušal vzbuditi strah pred ponižanjem v službenem in družinskem okolju ter si tako zagotoviti mir pred vztrajanjem pri povračilu dolgov. Če se vse skupaj vendarle ni umirilo, je Velić potegnil zadnjega asa iz rokava, ki pravi, da je napad najboljša obramba. Tudi če se gre zato na sodišče in od te, ki je posodila znesek, po pravdni poti zahteva prav takšen znesek. Na sodišču naj bi Enver z lahkoto dokazal, ker ima dokumente, in to podpisane, da se je zgodilo ravno obratno. Da je on posojal denar ubogim ženskam! Ali gre pri tem za blefiranje ali resno namero, ni znano, saj se ne ve, koliko jih je zaradi tega, da bo treba na sodišče, le popustilo in se sprijaznilo s tem, da so ostale brez cvenka. Niso bile opeharjene le čustveno, saj jih je v hišo pri Poreču leta in leta vodil tako spretno, da ni nobena slutila, da hkrati ljubimka z več ženskami, temveč tudi denarno.
A zgodilo se je, da je njegov, morda ne prvi, zaplet z osamljenimi damami, za katere je bil nekoč princ iz bajke, le pristal pred obličjem pravice. Proti Veliću, tako smo izvedeli iz naših dobro obveščenih virov, je na kranjski sodniji že sprejet kazenski primer zlorabe oziroma ponarejanja listin. En sodni postopek se je v njegovi domovini že zaključil z obsodbo na prvi stopnji, a se vodi zoper njega še na drugi stopnji na sodišču v Pazinu.
Ma, razbil te bom!
Možakar je pred radovljiškim sodiščem, kamor je po sodni poti vabil na soočenje eno od svojih žrtev, ki da ji je posodil denar, je ob pogledu na fotografski aparat izgubil živce. »Kdo ti je dal pravico biti tu? Samo slikaj me, pa se ti ne bo dobro godilo!« je na ves glas začel Velić. Z odločnimi koraki je pristopil do nas in nadaljeval z izbornim hrvaškim besediščem, ki se je dotikal sorodstva. Seveda ne njegovega. Pomiriti ga nista mogla niti spremljevalka, ki naj bi bila celo njegova tolmačka, niti prijatelj. »Ma, razbil te bom!« je nekaj centimetrov od naših nosov sikal Velić in na nas klical vse svoje odvetnike, ki naj bi jih imel za cel orkester – v sodni dvorani se je nato izkazalo, da mu je še edina zagovornica odpovedala pooblastilo in je moral pred sodnico z odvetniškim pripravnikom Luko Rejcem. Velićeva predstava pred vhodom v sodnijo se je umirila, ko je spoznal, da ne bo obrodila sadov. Ogorčeno je še pljunil, za kratek čas izginil in se vrnil s še eno glasno opazko: »Vsi Slovenci mi lahko poližete jajca!«
V sodni dvorani, še prej na hodniku, je Velić spet izganjal hudiča s svojim brzostrelskim govorjenjem in očitanjem drugim, vključno s Slovenskimi novicami, kaj vse hudega mu je bilo storjeno. Nato je njegov odvetniški pripravnik končno dobil besedo in izvlekel pravo karto pred sodnico, da se nas je Velić vsaj v sodni dvorani znebil. Povedal je namreč, da se bo poleg govorjenja o denarju oziroma ugotavljanja, kdo je komu kaj dolžan, precej govorilo tudi o intimnih in za javno moralo neprimernih dogajanjih in naj zato novinarska peresa zapustijo dvorano. Tako smo morali po odločitvi sodnice pred vrata, kjer smo čakali razsodbo in nemara vnovičen šov Hrvata, ki naj bi bil nekoč kapitan na čezoceanskih ladjah, pa se je pozneje izvedelo, da je bil le ladijski kuhar. Tudi tista njegova bahaška, da ima hiše v Španiji, Nemčiji in na Hrvaškem, se je po poizvedovanju naših stanovskih kolegov pred pol leta izkazala za laž, saj ima Velić le eno, od mame podedovano hiško v Novi vasi pri Poreču.
Sodišče je obravnavo prekinilo in Velića obvestilo, da naj se pri njih pojavi septembra, do takrat pa bo izvedenec ugotovil, kdo je lastnik podpisa na dokumentu, ki pravi, da je žrtev dolžna Veliću, in ne obratno. Velića smo v skladu s pravili novinarskega poklica kljub njegovim poprejšnjim izpadom povprašali za komentar dogajanja v dvorani, pa je pritisnil epilog: »Stari, z mano se sploh ne pogovarjaj nikoli več, ker ti obljubim, da ti bo žal!« Ali pa bo obžaloval sam: 8. septembra v Radovljici, na obravnavi v Kranju zaradi ponarejanja listin, ali pred sodnikom v Pazinu.
