HOTIZA – Dolgih devet let mineva, kar je pet otrok Avguština Antolina iz Hotize ostalo brez očeta. Vendar je bilo minulih 108 mesecev prekratkih, da bi popustile njihove bolečine, se zacelile njihove rane.
Prav na današnji dan, 31. julija 2003, je odšel v neznano takrat 48-letni oče, njegovih pet otrok, starih od osem do dvajset let, pa je ostalo samih. Dve leti pred tem je umrla mama Terezija, Avguštinova žena.
Prijazna stric in teta
Otrokom Antolinovih, Barbari, Matjažu, Valentini, Roku in Sebastjanu, usoda resnično ni bila naklonjena, saj so morali, prikrajšani za starše, v občutljivem mladostnem obdobju kar na hitro odrasti, dozoreti. Če je človeku kaj lahko v zadoščenje, je to po devetih letih zagotovo to, da so vsem težavam in travmam navkljub prav vsi pridni in uspešni bodisi v službah, bodisi pri študiju, bodisi v šoli.
Vsekakor so k njihovemu uspehu pripomogli številni sorodniki ter ustanove, ki so jim priskočile na pomoč. Med njimi posebno mesto pripada stricu Stanislavu Sobočanu in njegovi družini iz Žižkov, saj je pod svojo streho tri najmlajše vzel že po smrti njihove mame, torej še preden je izginil oče.
Stric Stanislav je najbolj srečen, da gre otrokom kljub tragični izgubi staršev vendarle sorazmerno dobro. Takole je povedal: »Vsekakor so pomembno vlogo opravili na CSD Lendava, potem pa ni bilo težav, saj so moji trije odrasli otroci in moja žena Rozina soglašali, da poskrbimo za Valentino, Roka in Sebastjana. Zavedali smo se, če bi odšli kam drugam v rejo, da bi bilo slabše. Zato nismo nič kaj dosti premišljali, še zlasti ob dejstvu, da imamo ustrezne razmere. Pri nas na kmetiji, kjer obdelujemo veliko zemlje in redimo več kot 70 glav goveje živine, je veliko dela. A to vsekakor koristi in tega se otroci zavedajo ter tudi sami veliko pomagajo. Vsakdo po svojih zmožnostih, a lahko zatrdim, da so vsi trije zelo pridni, in če bo tako še naprej, se zanje res ni treba prav nič bati.«
Stric in teta sta več kot uspešno prevzela vlogo staršev in nobenih težav ni bilo. Čeprav je bilo otrokom hudo, so vsak zase sprejeli odločitev, da bodo kljub preizkušnjam uspešni v življenju.
Zaporedne nesreče
Oče Avguštin je bil zaposlen v gradbenem podjetju, veliko je delal v tujini (Libija, Nemčija), mama Terezija pa v domači lekarni. Sprva je bilo otroštvo Antolinovih lepo in brezskrbno, saj so imeli topel dom, po materialni plati pa vse, kar so potrebovali. Oče se je odločil za delo na tujih gradbiščih tudi zaradi boljšega zaslužka, saj so gradili novo hišo v strnjenem naselju Hotiza. Dobro jim je kazalo, a usoda se je žal začela obračati drugače. Najprej se je med delom v Nemčiji huje poškodoval Avguštin, da so ga po poškodbi hrbtenice invalidsko upokojili. Kmalu je še mama zbolela za neozdravljivo boleznijo in umrla 24. julija 2001. Naključje ali ne, Avguštin je izginil v dneh po drugi obletnici njene smrti.
Po ženini smrti je breme starševstva v celoti padlo na invalidnega očeta. Pol leta po Terezijini smrti, januarja 2002, je bilo v požaru – ugotovljeno je bilo, da zaradi samovžiga – popolnoma uničeno prvo nadstropje nove hiše. Toda s pomočjo sorodnikov, prijateljev, sosedov in tudi širše skupnosti so si nekako opomogli. Pa vendar je bilo vse drugače kot prej. Pristojne službe so poskrbele, da so se trije manjši otroci preselili k družini Terezijinega brata Stanislava Sobočana. Najstarejša med otroki, Barbara, se je zaradi študija odselila v Ljubljano, najstarejši sin Matjaž se je po končani srednji šoli preselil v Tacen, kjer je postal policist.
Neuspešno iskanje
Po izginotju so Avguština intenzivno iskali, a brez uspeha. Tisti zadnji četrtek so ga sosedje okoli 13.30 videli, kako se je na obmejnem območju s sosednjo Hrvaško odpravil proti reki Muri. Zato so ga iskali tudi na hrvaškem ozemlju. Vse zaman. Ribiči so preiskali prav vse okoliške gramoznice in ribnike, psi niso zavohali sledi.
Že takrat so bili mnogi skoraj prepričani, da bo truplo nesrečnega Antolina bržkone naplavila reka Mura nekje na Hrvaškem. Doslej ga ni. Da bi Avguštin še živel, ne verjame nihče več. Najhuje je, ker ga niso našli, da se od njega niti posloviti ne morejo.
Hčer poslal po zdravila, sam v neznano
Štiri dni pred izginotjem, v ponedeljek, 28. julija 2003, so Avguštinu v bolnišnici v Rakičanu opravili lažji operacijski poseg na glavi. Prestal ga je brez zapletov, po njem naj bi bil celo prav dobre volje. V četrtek sta doma kosila skupaj s hčerko Barbaro. Po obedu ji je oče dal recepte in zdravstveno kartico s prošnjo, naj stopi v lekarno po zdravila. Ko se je vrnila, očeta ni bilo nikjer več.
