RADLJE OB DRAVI – Zana Peci iz Radelj ob Dravi, stara je 27 let, je imela normalno nosečnost. Čeprav je bilo do roka še tri tedne, je ginekolog 28. novembra 2011 ugotovil odsotnost kisika v plodu, zato se je odločil za takojšen carski rez. Porod v slovenjgraški porodnišnici je potekal povsem normalno, sin Maj se je rodil brez zapletov, le prvih nekaj uric tuzemskega življenja je potreboval podporo kisika. »Govorili so, da je zdrav kot dren,« se spominjata Zana in njen 40-letni partner Milan Kramljak.
»Rodila sem vesoljca«
Prvi dan ga nista videla, saj so ga dali v center za nedonošenčke. Drugi dan pač, mamica že dopoldne. »Ko sem stopila k njemu, so me oblile solze.« Tam je bila tudi njegova zdravnica, pediatrinja in predstojnica slovenjgraške pediatrije, Katarina Rednak Paradiž. »No, gospa, kaj pa vam je? Saj je z njim vse v redu.«
»Srečna sem.«
Popoldne je prišel tudi oče. »Spal je,« de Milan, Zana pristavi: »Vse je bilo v redu, mirno je vlekel cucelj.« Tretji dan, dopoldanska vizita. »Rednak Paradiževa mi reče, da je Maju zvečer nekaj teklo iz popka, zato so mu ga podvezali in je super uspelo.«
Popoldne je spet prišel oče
»Bil je drugačen, zabuhel, otečen, slabe barve. Ležal je v ogrevani posteljici, ki meri srčni utrip in pulz ter ob vsaki spremembi zapiska. Piskalo pa je kot ... Pulz na 200 pa dol pa gor. Piskalo je, prosila sva, naj nekdo pogleda, ali je kaj narobe.« Prišla je medicinska sestra. »Eh, ko pridem sem, pa tak neha tulit. Nič ni, te mašine tulijo za vsako malenkost, preveč so občutljive.«
Bilo je ob desetih zvečer. Sestra je predramila Zano. »Z vašim otrokom je nekaj hudo narobe. Pomoč pri dihanju je potreboval več kot minuto in pol. Odločili smo se za nujen prevoz v ljubljanski klinični center. Pojdite se poslovit.« Četrti dan, za Majevo življenje so se že borili v Ljubljani, Katarina Rednak Paradiž pa je poskušala staršem razložiti, kaj je šlo narobe. »Da ima prirojene napake ledvic, srčka, črevesja, mehurja, napačni krvni obtok, pa še pljučnico, da je, skratka, vse hin. Nekaj ur prej, da imava najbolj zdravo dete na planetu, potem pa naenkrat, da sem rodila vesoljca, ki nima niti enega pravilnega organa. Vprašala sem, zakaj se to ni videlo na pregledih, ona pa, ali sem sploh hodila na ginekološke kontrole. Hodila, hodila, 13 ultrazvokov sem imela, niti sledi o kakršnih koli prirojenih napakah!«
Perforacija, sepsa ...
Čez kak dan, živela sta na relaciji Ljubljana–Radlje ob Dravi, sta se znova napotila v Slovenj Gradec, da bi izprosila Majevo odpustno pismo. »Videti je bilo, da so naju čakali pripravljeni. Odpeljali so naju k direktorju bolnišnice Janez Lavretu. 'V čem je problem?' Pa sva jim povedala, da že veva tisto, kar so nama zamolčali. Da mu je, ko so mu kirurško podvezali popek, počila povezava in mu je blato uhajalo po telesu, zato se je zastrupil. Bili so tiho, le nekaj so si zapisovali. Oglasila se je pravnica, češ včasih niti najboljši ginekologi ne opazijo, da gre kaj narobe.«
Dali so jima odpustni list
»Po treh dneh je po pošti iz bolnišnice prispel še eden, že na prvi pogled je bil drugačen od prvega. Stavki drugačni, vrinjeni novi. Da je kirurg podvezal popkovnico, je bilo, denimo, dodano, da se je pediatrinja o tem prej posvetovala z Ljubljano, kjer da so ji tako svetovali. Ne verjameva. Pa tudi diagnoze so bile drugačne.«
Minilo je še nekaj dni »in ni hudič, po pošti pride še tretja odpustnica, spet drugačna, spet drugačne diagnoze, zanimivo pa je, da v tej piše, da Maj ni imel prirojenih napak. Se spomnite, ko sem vam prej naštevala, kaj mi je pripovedovala Rednak Paradiževa, kaj vse za boga je bilo narobe z njim?«
Maj se je medtem boril za življenje, za njim so bile štiri operacije. Toda njegovo telesce je bilo preslabotno. Umrl je 31. decembra 2011. »Perforacija črevesja, sepsa, posledično množična odpoved organov,« našteva njegova mati.
A bil je še živ, ko sta od odgovornih v Slovenj Gradcu zahtevala resnico in je na njun naslov prispelo še eno pismo, ki sta ga dojela kot grožnjo, naj nehata rovariti, sicer ... Toda ni bilo poslano iz bolnišnice, ampak od njenega odvetnika Andreja Kaca.
Pisalo je, da sploh ni šlo za dve odpustni pismi (oče in mama govorita celo o treh!), ampak le za eno, ker so jima najprej dali strojno izpisanega z ročno pripisanimi dostavki, na domač naslov pa sta prejela čistopis. Odvetnik jima je sporočal še, da je zdravljenje Maja v Slovenj Gradcu potekalo strokovno in v skladu z doktrino, ter dodal pomenljiv stavek, da če imata ali bosta imela še kakršno koli vprašanje za bolnišnico, je edini naslov za to njegova odvetniška pisarna.
Nič več v Slovenj Gradec
Prestrašena sta poiskala pomoč koprskega odvetnika Andreja Pitaka. Ta jima je prisluhnil in se v kazenski ovadbi proti zdravnici Rednak Paradiževi zgrozil nad tem, da je, ko sta začela oče in mati zdravnikom postavljati neprijetna vprašanja – in to v času, ko je bil Maj še živ –, v imenu bolnišnice odgovarjal odvetnik. »To je starše zelo prizadelo in še dodatno napeljalo na sum, da je bilo z zdravljenjem njihovega sina nekaj hudo narobe in da želi vodstvo bolnišnice prava neuke paciente ustrahovati.«
Zdravnica je ovadena zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, ker je, kot je zapisano, ravnala v nasprotju s pravili znanosti in stroke, saj je brez predhodnega odvzema in analize vzorca rumene tekočine, s katero bi odkrila vzrok neznanega izteka, splošnemu kirurgu naročila, naj odprtino ob popkovnici zašije in ustavi odtekanje. »Ni odkrila vzroka izteka rumene tekočine, ni izključila, da je to lahko povsem normalno in da poseg ni potreben, ni preverila ali se posvetovala, ali je potreben oziroma možen kak drugi način zdravljenja, temveč je ravnala po načelu kar bo, pa bo.«
Slovenjgraško tožilstvo je sprejelo ovadbo in po besedah tamkajšnjega namestnika vodje Iva Šumeta je zadeva pred okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu v fazi zbiranja dodatnih dokazov zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Torej so že stekla preiskovalna dejanja.
Zano Peci in Milana Kramljaka pa, trdita, ne bo nihče prepričal, da Maj ni umrl zaradi napake pediatrinje. »Veliko sem prebirala in spraševala druge zdravnike. V bistvu je šlo samo za to, da je imel Maj še odprt ostanek povezave med popkom in črevesjem, ni se mu še zožal. Rekli so: 'Samo razkužiti bi morali in pustiti pri miru.' V dveh ali treh mesecih bi se uredilo samo od sebe,« nadaljuje Zana.
So ji to rekli v Ljubljani?
»Ne, tam so molčali, povedali so le, da zadnjih 30 let niso imeli primera, da bi k njim pripeljali otroka v tako slabem stanju, kot je bil moj sin. Vendar je v Slovenj Gradcu tri tedne za menoj rodila tudi kolegica. S punčko je bilo nekaj narobe, pa spet nič takega, a so jo takoj odpeljali v Ljubljano. Pravi, da so, ko je bila tam, tja vsak dan pripeljali vsaj enega novorojenčka iz Slovenj Gradca. Zdravnica ji je rekla, da so imeli v Slovenj Gradcu pred kratkim eno napako pri fantku, odtlej pa dobesedno pretiravajo s premestitvami v klinični center.«
V pričakovanju tožilske odločitve sta Zana in Milan stopila iz stanovanjskega bloka in se napotila po običajni poti. K sinu na bližnje pokopališče. Iz nje je bruhnil nedokončan stavek: »Zdajle bi se morali igrati, ne pa da ...« Milan jo objame in doda: »Greva do konca. Gre za najinega sina.«
Gre za Maja, ki bi se zdaj še kako veselil, da bo kmalu dobil sestrico. Zana je v osmem mesecu nosečnosti. »Vse je v redu.«
Kje bo rodila?
»V Ljubljani. Upam, da ne bo zapletov, da bi morala v Slovenj Gradec. Tja ne.«
Avstrijski profesor zgrožen
»Kaj takega v Sloveniji še nisem doživel,« o Majevem primeru pravi pooblaščenec njihovih staršev, koprski odvetnik Andrej Pitako. »Starši so prišli k meni v grozljivi osebni stiski, obupani in prestrašeni zaradi intervencije odvetnika. Medtem ko se je njihov sin v Ljubljani boril za življenje, jima je o njegovem zdravljenju po pooblastilu Bolnišnice Slovenj Gradec namesto zdravnikov kot o pravni zadevi pisal odvetnik. To so razumeli kot grožnjo. Pred ukrepanjem sem po naročilu staršev primer predočil znanemu profesorju medicine v Avstriji, predstojniku klinike za pediatrijo. Zgrozil se je zaradi slepega aktivizma in lahkomiselnosti kirurga in pediatra v Slovenj Gradcu. Ob tem je po njegovem fenomen Meckelovega divertikla pediatrom poznan! Po pooblastilu staršev sem najprej vložil prijavo zdravnice tožilcu Zdravniške zbornice Slovenije. Za kazensko ovadbo zdravnice so se starši odločili šele potem, ko smo ugotovili prirejanje medicinske dokumentacije in se je dokončno potrdil sum, da je bilo ravnanje zdravnikov na pediatriji v Slovenj Gradcu usodno za življenje novorojenčka.«
»Za otroka so storili vse«
Kakšno stališče imajo do kazenske ovadbe proti svoji zdravnici, smo povprašali vodstvo slovenjgraške bolnišnice, a so se tam odločili, da bodo v tej zadevi tudi z javnostjo komunicirali le prek odvetniške družbe Kac & odvetniki. Odgovoril nam je odvetnik Andrej Kac: »Otrok je bil rojen v zelo težkem zdravstvenem stanju. Zagotavljam vam, da so uslužbenci bolnišnice od rojstva do premestitve v Ljubljano zanj storili vse, kar je bilo mogoče po strokovni, etični in človeški plati, da bi ga stabilizirali. Da je bilo zdravljenje zares strokovno, da ni bilo storjene zdravniške napake, da so pravočasno prepoznali poslabšanje zdravja ter pravočasno organizirali strokoven transport, so potrdili tudi pri komisiji Zdravniške zbornice Slovenije, pri kateri je direktor bolnišnice naročil zunanji strokovni nadzor.«