Zavarovalnica mu ne prizna pasje nesreče

ŠKOFJA LOKA – »Že več kot pet mesecev mi pasja nesreča, ki se mi je poleti pripetila na Bledu, greni življenje. Ne vem več, kaj naj storim in na koga še naj se obrnem,« strne tegobe, ki se vlečejo od poletja, 81-letni Stane Pirih, doma v Binklju blizu Škofje Loke. Nedavno je o pasji nesreči napisal podrobno pismo, ki so ga objavili v lokalnem gorenjskem poltedniku. Stanetov dopis je romal tudi na zavarovalnico, ki je odškodninski zahtevek zavrnila. Dogodek je pred kratkim, in to še tretjič, zelo natančno opisal in naredil tudi slikovito skico, ki je te dni pripotovala v naše roke.

»Po pasji nesreči, na katero nisem imel čisto nobenega vpliva, niti je, po mojem mnenju, nisem mogel preprečiti, sem bil 42 dni v bolnišnici. Imel sem počeno lobanjo. Predvsem pa sem imel strošek z novo protezo, saj sem v nesreči izgubil zgornje zobe. Ne razumite me narobe. Srečen sem, da sem ostal živ. Zdravniki so mi rekli, da bi me takšne poškodbe lahko pokopale, če ne bi bil tako trdnega zdravja. Toda nikakor ne priznavam ugotovitve, da sem za nesrečo sam kriv in da bi jo lahko preprečil. Zavarovalnica bi mi morala plačati vsaj stroške, ki sem jih imel zaradi proteze, se vam ne zdi?« To vprašanje se po mislih Staneta Piriha mota že vrsto dni, a pravega odgovora nanj nikakor ne najde.

Pes ni njegov najboljši prijatelj

Takole začne pripovedovati osiveli Škofjeločan: »Prijateljičina hčerka, ki živi na Bledu, je bila z možem na počitnicah v tujini, psa pa so pustili doma. Tako sva šla s prijateljico na Bled. Ona je psa peljala na povodcu in šli smo po potki, ki vodi od hotela Golf do jezera. Na platoju pred trgovinami smo se ustavili, prijateljica mi je v roke dala povodec in nato na kratko skočila v trgovino. S psom sva jo počakala na platoju, približno osem metrov od trgovine.« Ob tem Stane Pirih omeni, da s štirinožci nikoli ni bil v dobrih odnosih, saj so ga že trikrat ugriznili, prvič se je to zgodilo, ko je imel sogovornik 14 let, in odtlej takšni in drugačni kosmatinci pač niso njegovi najboljši prijatelji.

A vrnimo se na Bled. Če bi šlo vse po sreči, bi Stane potem, ko bi se njegova prijateljica vrnila iz trgovine, nato nadaljeval sprehod proti poletno razpoloženemu Blejskemu jezeru in pohajkovanje tistega julijskega dne bi bilo pač enako vsem drugim poletnim sprehodom. Toda: »Psa sem trdno držal. Bil je silno nemiren. Ko se je prijateljica čez par minut pojavila pri vratih trgovine, je to opazil pes in se skokovito pognal k njej. V trenutku je preskočil osemmetrsko razdaljo. Ker sem držal povodec, me je podrlo na tla.« Med opisovanjem teh trenutkov, ki bi kaj lahko postali njegovi zadnji, prime Stane v roke svinčnik in ga s konico položi na papir. Nato vrhnji del svinčnika pomakne navzdol in tako uprizori počasni posnetek svojega nesrečnega padca, ob čemer njegova beseda opiše, da je padel tako, kot zgrmi na tla posekano drevo: »Z glavo sem udaril ob tla. Ob udarcu mi je počila lobanja, iz ušes mi je začela teči kri, dobil sem okvaro vretenca. Izgubil sem zavest. Kaj so potem delali z menoj, ne vem.«

V bolnišnici na Jesenicah 42 dni

Sogovornik nadaljuje, da se je začel zavedati šele nekaj ur pozneje, ko je že bil v jeseniški bolnišnici. »Po nesreči sem bil na robu smrti. Zdravnik mi je rekel, da sem med redkimi, ki so preživeli takšne poškodbe. Prvih dvajset dni je bilo kritičnih, potem pa sem se nekako zmazal, za to gre zahvala mojemu trdnemu zdravju in športnemu duhu, ki ga gojim že vse življenje. V bolnišnici sem bil 42 dni. Med padcem mi je ven stolklo vse zgornje zobe, za novo protezo sem moral plačati 750 evrov, a je zavarovalnica zavrnila odškodninski zahtevek, češ da sem bil za nesrečo kriv sam. To ni res, saj na padec nisem imel vpliva. Vse skupaj je trajalo nekaj kratkih sekund, v tako kratkem času nisem mogel na nič vplivati ... Zdaj nameravam zadevo prepustiti advokatom.« Stane Pirih doda, da mu smrt tokrat ni prvič pogledala v obraz: »Med vojno bi me Nemec večkrat skorajda pokončal, pred približno 50 leti pa sem imel z vespo hudo prometno nesrečo.«

Kot rečeno je poskušal Stane uveljavljati odškodnino za stroške, ki jih je imel z nakupom novega zobovja, ob tem pa doda, da je imel tudi nemalo sitnosti zaradi nenehnega obiskovanja zdravnika in še zato, ker je večji del poletja preživel v bolnišnici. Toda zavarovalnica, pri kateri imata polico hčerka Stanetove (zdaj že bivše) prijateljice in njen mož, mu je odgovorila: »Iz vašega odškodninskega zahtevka je razvidno, da ste neposredno pred nastankom škodnega dogodka v varstvo in pod nadzor prevzeli psa naših zavarovancev. Psa ste, tako kot je običajno, držali za povodec in je bil zato ustrezno zavarovan, za nadzor nad njim pa ste bili zaradi prevzema v varstvo odgovorni sami. Odškodninska odgovornost lastnika oziroma imetnika psa je v obligacijskem zakonu urejena po principu krivdne odgovornosti. V obravnavanem škodnem dogodku ugotavljamo, da ste bili za nadzor nad živaljo v času nastanka škode odgovorni sami, zaradi česar našim zavarovancem ni mogoče očitati kakršne koli storitve ali opustitve, ki bi bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Škodni dogodek je tako posledica nesrečnega naključja in vaš odškodninski zahtevek odklanjamo.«

Sreča, da se mu ni zgodilo kaj hujšega

A Stane Pirih še enkrat zatrdi: »Za nesrečo nisem kriv in nikoli ne bom menil drugače. Jaz nisem mogel v tistih kratkih sekundah nič narediti, prav nič, da bi preprečil padec.« Prepričanje, da ima prav, sogovornik potrdi tako, da s pestjo trdno udari po mizi. Še enkrat pove, da mu bodo pri iskanju pravice zdaj pomagali odvetniki, in za konec še doda, da ga je po vseh teh peripetijah in pismih (ali morda prav zaradi njih) zapustila še prijateljica. Obiskali smo tudi njo, šest let mlajšo od Staneta, ki noče biti imenovana: »Še sreča, da se mu ni zgodilo kaj hujšega. Mislim, da zdaj še sam ne ve točno, kaj hoče. Rad bi odškodnino in mene nazaj, a to se ne bo zgodilo, pa tudi na zavarovalnici so mu že pojasnili, da mu odškodnine ne bodo priznali. Zdaj tega noče sprejeti in išče svojo pravico.«