Zaradi novih zakonov več sedeli na školjki

LJUBLJANA – Tožilec Matija Benulič hvali ljubljanskega okrožnega sodnika Zvijezdana Radonjića, kako je vse naredil pravilno v aferi Toaletni papir, odvetnik enega od spoznanih za krive pa je zabentil, da je izdelal tako slabo sodbo, da se raje ne bi podrobneje spuščal v njeno vsebino, »sicer bodo besede nespodobne«.

Privlačna 
paloma exclusive

Ali so prvostopenjski grešniki zares krivi, bo sicer odločal mestni višji sodni senat, toda preiskava je pokazala, da so imeli vmes svoje prste, ko je postal ljubljanski Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravo javno stranišče. Bila so celo obdobja, ko Zpizovi uradniki očitno niso počeli drugega, kot da so si osemurni delovnik krajšali z brisanjem zadnjic, vsak je na delovni dan porabil komaj verjetnih 15, 16 ali 18 rolic palome exclusive.

Eden od glavnih igralcev v Toaletnem papirju ni dočakal konca maratonskega sodnega postopka in je umrl, zato so organi pregona na zatožno klop posadili le njegove podigralce: vodjo nabave in ekonomata na Zpizu Marjana Tomažiča, skladiščnika na Zpizu Danila Pintarja, poslovodkinjo v trgovini Globo družbe Mavrica Milojko Globokar ter prodajalca v tej trgovini Janka Globokarja in Cvetko Medved.

Ker so se združili, da bi s fiktivnimi računi prodajali in kupovali toaletni papir, ki pa ga Zpiz v resnici sploh ni dobil, so jih doletele visoke denarne kazni, vrniti morajo vse, kar so si nakradli (tega je menda za več kot 470 tisočakov), je zaukazal sodnik Radonjić ter jih nato po vrsti pošiljal za dolgotrajne zapahe. Kazni so – vsaj če jih primerjamo z milimi, ki doletevajo milijonske tatove tajkune – naravnost drakonske. Globokarjevo je poslal za pet let v zapor, Globokarja za eno, Tomažiča za štiri leta in osem mesecev, Pintarja za štiri leta. Če njegovo kazen višji sodniki potrdijo tudi za Medvedovo, se bo tudi ta preselila v zapor, in sicer za dve leti in dva meseca.

Več dela,
 več kakanja?

Zpizovci so toaletni papir in papirne brisače nabavljali pri Mavrici in vse je bilo v najlepšem redu do leta 1999, ko je nenadoma poskočila poraba brisač, da o toaletnem papirju niti ne govorimo. Na temo človekovega odvajanja blata so pozneje na sodišču delali prave ekspertize. Ker so tudi zpizovci običajni smrtniki, zanje pač velja enako kot za vse zdrave odrasle ljudi, ki jih ne dajejo črevesne tegobe. Še je menda normalno, da delavec med delovnikom odvije tam do največ pol rolice, kar je več, pa je čista potrata. Na Zpizu pa je šlo takole: leta 1999 4,7 rolice, leto pozneje 9,3 in leta 2001 kar 11,8. Rekordna obdobja torej kažejo še precej višje število, toda leta 2002, ko se je nekdo od odgovornih na Zpizu le zapičil v porabo tega materiala, je bilo vse spet kot nekoč: od 0,2 do 0,5 rolice.

Mavrica bojda od Palome ni nikoli niti nabavila toliko papirja, kolikor ga je (fiktivno) prodala Zpizu. Ali ga je morebiti kupovala tudi kje drugje, pa niso niti raziskali.

Radonjićev senat ni verjel nekaterim izgovorom, da v vsej zgodbi sploh ni bilo fikcije, kaj šele fiktivnih in torej prepovedanih poslov, ampak se je poraba vece papirja zares povečala. V tistih časih se je spreminjala pokojninska zakonodaja in iz nekega razloga so jeli ljudje množično dreti na Zpiz; tako Slovenci kot tujci. Zpizova stranišča so v skladu s tem navalom postala javna. In ker je bil naval večji, so zpizovci menda tudi morali več delati. Ne le osem ur, ampak tudi v pozne popoldneve in ob koncih tednov. Več so bili torej v službi, večkrat so morali na stranišče. Tam so uporabljali rolice, brisače pa so si nosili kar v pisarne. Še večje packe so bile baje čistilke, ki so kar z vece papirjem in brisačami čistile steklene površine in tla, namesto da bi za to uporabile cunje.

Okrožna sodba v imenu ljudstva se je torej glasila, da so zpizovci in mavričarji krivi, njihovi odvetniki pa so na včerajšnji seji višje sodnike Igorja Mokorela, Stanko Živič in Matejo Lužovec prepričevali, da je Radonjić ustrelil popolnoma mimo glede čisto vsega – celo napačni člen kazenskega zakonika je bojda uporabil in spregledal dejstvo, da Zpiz sploh ni gospodarski subjekt. Po vrsti so predlagali oprostilke za svoje kliente, tožilstvo pa je bilo prav z Radonjićem že tako zadovoljno, da se nad njegovo sodbo v imenu zakona ni pritožilo. Še več, niti ugovarjalo ni pritožbam odvetnikov.