LJUBLJANA – Dragutin Srpak kot zapornik ni zaslovel zaradi kaznivih dejanj, temveč zaradi odškodninskih tožb, ki jih je vlagal proti tistim, ki so mu načenjali živce. Najprej se je spravil na Republiko Slovenijo, a je jeseni 2010 izgubil pravdo, v kateri je zahteval 6000 evrov odškodnine zaradi nevzdržnih razmer v zaporu, zaradi katerih da je zbolel in bil operiran na srcu.
Čeprav mu je sodišče verjelo, da je zapor zares prenatrpan, saj je bilo v 60 kvadratnih metrov veliki sobi z enim straniščem, v kateri je prestajal kazen, poleg njega še 18 sojetnikov. Vendar je imel na razpolago nekaj več kot tri kvadratne metre prostora, kar je po evropski zaporniški praksi spodnja meja bivalnega prostora, ki še ne pomeni kršitve človeškega dostojanstva in mučenja.
Naslednje leto je pogorel še v eni pravdi
Kar 100.000 evrov je terjal od nekdanje tožilke Branke Zobec Hrastar, tej je očital nevestno delo v službi. Leta 2006 je zastopala obtožbo glede kaznivih dejanj z drogo, v kateri se je znašel tudi on, sodno pa jo je preganjal, ker da se ni odzvala, ko je po njegovem mnenju zaspal senat.
Potem se je lani spravil še na znanega odvetnika Emila Zakonjška. Ker ga je zmotil neki članek v Direktu, se je odločil sicer tožiti časnikarje, vendar mu je nato po njegovem mnenju prav Zakonjšek namenoma dal napačne podatke o izdajatelju pozneje propadlega tabloida in ga je s tem zavedel pri tožbi. Niti s to pravdo mu ni uspelo, tako kot je pogorel z zadnjo, v kateri je vzel pod drobnogled državno pravobranilka Ireno Škerbec. Pred ljubljansko okrajno pravdno sodnico Ireno Čretnik je tekel postopek, v katerem je zahteval odškodnino zaradi pravobranilkinega – tako je zapisal – »pristranskega dela v službi in s tem žalitve in teptanja človeškega dostojanstva in zahteva za pravično zadoščenje v pismenem opravičilu odškodnine v višini 3000 evrov«.
Kot je trdil, je Škerbčeva namerno napačno predstavila trajanje prestajanja njegove zaporne kazni in bila torej pri delu nekorektna in neobjektivna, s čimer ga je osebno žalila in teptala njegovo osebno dostojanstvo. Po uradni dolžnosti je namreč obravnavala njegovo vlogo za plačilo odškodnine za prestano zaporno kazen, in namesto da bi vanjo vštela pogojno, kar bi skupaj s priporom in zaporno kaznijo naneslo pet let tri mesece in osem dni, je naštela le štiri leta sedem mesecev in 16 dni, je bil njegov očitek s sklepom, da je neutemeljeno zavrnila njegov odškodninski zahtevek. S tem pa ga je označila za nepismenega neumneža, kar je pri njem vzbudilo duševne bolečine, občutek manjvrednosti in žalost ob spoznanju, da ne more verjeti v pravni sistem, če lahko uradna oseba potvarja nesporna dejstva.
Pravobranilka je trdila, da je za njeno delo pasivno legitimirana država in je po njenem mnenju Srpak torej že v osnovi naredil napako, saj bi moral, če se je že tako odločil, sodno preganjati državo. Prvostopenjska sodnica je tožbo tudi zavrnila, ker za neposredni odškodninski zahtevek proti pravobranilki ni zakonske podlage. Če bo taka odločitev obveljala na višji sodni instanci, pa bo Srpak moral seči v žep, saj mora Republiki Sloveniji kot stranskemu intervenientu plačati 627 evrov pravdnih stroškov.
