LJUBLJANA, PODPEČ – »Žalostno, žalostno,« je v šoku vzdihovala Ljubica Pupovac. In komaj slišno pomislila na »njene uboge starše«. Podpečanka, ki že pol stoletja biva v nekdanjem Hojinem objektu, včeraj ni mogla nikamor. Bila je namreč omrežena s policijskimi trakovi. Okoli nje so nervozno postopali policisti. Že dolgo jih nismo videli toliko na kupu. Cesta čez podpeški most (nad Ljubljanico) je bila dolgo zaprta. Že od ranega jutra. Ko je nekdo opazil truplo – ubogega dekleta. V tistem trenutku, ob 5.15, ko je Ljubica še sladko spala, se je v bliskovitem ritmu namreč začel epilog, epilog brutalne četrtkove ugrabitve, ki ga je deset ur prej videla peščica očividcev in bila priča trilerju, kakršnega so dotlej lahko videvali le na filmskih platnih.
Neizmišljen krimič
Kot po dobro utečenem in zamišljenem scenariju sta neznanca dekle pričakala v zasedi, zamaskirani voznik bele alfe romeo 156 je sunkovito odprl vrata, dekle je moralo močno zavreti, se zaustaviti, v nasprotnem bi namreč trčilo, v črno zamaskirana orjaka pa sta jo grobo zagrabila, sprva spravila na tla, potem pa jo kot vrečo krompirja stlačila v vozilo, ki po neuradnih informacijah sicer ni bilo ukradeno, bilo pa je pred kratkim dvakrat preprodano, in to brez prepisa. Vsaj pet očividcev je vse to nemočno spremljalo ter osuplo strmelo v, si predstavljate, surovo ugrabitev sredi bele in za nekatere še vedno tako nedolžne Ljubljane! Zrli so v neizmišljeno kriminalko, v kruto resničnost.
Sledilo je histerično kričanje, upanje na pomoč, iz slišanega je bilo zaznati, da je v tistem ugrabljenka že vedela, da bodo naslednje ure – njene najtežje, nemara celo zadnje. »Na pomoč, na pomoč, pomagajte!« je glasno kričala.
Odpeljala sta jo pri polni hitrosti. Gume na vogalu pri grški ambasadi so močno zaškripale. Njeno kolo je obležalo na kraju, od koder sta jo ugrabila.
A to je bil šele uvod. Sledilo je hudodelstvo. Revo sta morala zamaskiranca peljati bržkone čez Barje, se nad njo huronsko izživljala, jo trpinčila, ure so ji bile dejansko štete. To je bila peklenska noč, kaj natančno se je dogajalo s četrtka na petek, pa do konca redakcije še policiji ni bilo povsem jasno.
Žrtev morilskega načrta
Vse dokler jih naslednjo jutro ni nekdo poklical. Ob 5.15. Da je pod hruško pri kontejnerjih, ob Ljubičini večstanovanjski hiši, truplo! Šlo naj bi prav za ugrabljenko; za Zorico Škrbić!
Kdo natančno je obvestil policiste, nam sicer ni uspelo izvedeti, je bila to nemara Ljubičina soseda Ankica, ki je ravno odhajala na delo, ali pa je bil to, kot se govori po Podpeči, prodajalec sadja, do katerega naj bi se Zorica (nazadnje naj bi delala v bežigrajski trafiki, bila direktorica podjetja Sonda, d. o. o., ki se je ukvarjalo prav s prodajo tobaka in tiskovin) povsem iznakažena in napol naga, s skrajnimi močmi priplazila po pomoč?
A kaj, ko je bilo že prepozno. Živeti ji ni bilo več usojeno. Na oni svet je v hudih bolečinah odšla kakšno uro, preden so na vrata Ljubice Pupovac potrkali prvi policisti. Nad Podpečjo je takrat že bučno letal policijski helikopter.
»Vstala sem, si oblekla haljo, šla do vrat, a ni bilo nikogar,« je pripovedovala Ljubica. »Nič, odšla sem nazaj v spalnico in takrat pred garažo zagledala policista.« Močno se je ustrašila, prepričana, da se je zgodilo nekaj hudega ali z njenim sinom ali pa z vnukom. Takrat je policist spet potrkal. »Ste kaj slišali ponoči?« jo je vprašal. »Ničesar, kaj pa je bilo?« Policist je bil tiho, nič ni hotel reči, »je bilo kaj mrtvih?« je Ljubica vseeno podrezala. Prikimal ji je. Tedaj je stopila na dvorišče in v daljavi zagledala truplo. Bilo je prekrito. Pripeljala sta tudi že rešilec in kombi bele barve, iz katerega so skočili izvedenci, oblečeni v bele kombinezone. Takrat se je Ljubica nekoliko približala in zagledala nesrečno svetlolasko. »Bila je samo v spodnjem perilu, napol naga …« Prepričana je bila, da je videla tudi kri. »Da, da, videla sem, bila je okrvavljena!« je potrdila. V tistem jo je policist vprašal za vodo. »Dejal mi je, da je ne potrebuje za osvežitev, marveč je želel nekaj izprati,« je Ljubica zlagala sestavljanko včerajšnjega jutra. »Žalostno, ubogi starši,« je še enkrat globoko zavzdihnila.
Dotaknila sta se okrvavljenih kamnov Približno 10 ur potem, ko je policija v Podpeči našla truplo, sta se tja, pod mogočno hruško tik ob cesti, pripeljala Zoričin sorodnik in prijatelj. Prižgala sta svečki, se dotaknila še vedno okrvavljenih kamnov. Nobeden od njiju ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. »Še včeraj sem z njo pil kavo,« je zmajeval z glavo eden od njiju, ki je besen, ko beseda nanese na govorice, da je bilo v času ugrabitve 32-letnice na kraju kar več ljudi, pa nobeden ni nič ukrenil. Zakaj bi lahko bilo dekle, menda je bila prijazna, pridna in marljiva, tarča ugrabiteljev, se jima ne sanja. Družila se s »sumljivci« menda ni, nikoli ni nikomur želela žalega. |
Zamaskiranca, ki sta izvedla nekaj najbolj gnusnega, kar zmore človeštvo, sta iz Podpeči, to je zdaj že jasno, krenila proti Notranjim Goricam. A pri partizanskem spomeniku, kakšnih dvesto metrov od podpeškega mostu, zavila ostro na levo. Še enkrat toliko daleč brzela po makadamskem kolovozu, nakar zažgala vozilo in izginila – neznano kam. Neuradno naj bi jima bila policija, ki je izvedla ekspresno in množično akcijo, že tesno za petami.
Zdi se, da je bila Zorica Škrbić žrtev grozljivega in morilskega načrta. Njen partner naj bi bil domnevni ropar banke SKB! Je šlo v Zoričinem primeru za mafijsko utišanje priče, je bila mogoče žrtev še nerazdeljenega plena?
Tik pred koncem redakcije so namreč naše domneve postajale vse trdnejše, naša sestavljanka pa bolj ali manj sestavljena.
Dejan Vidmar pisma v priporu izročil Zorici? Zorica je več kot dvajset let prodajala časopise, cigarete in fotokopirala v kiosku poleg sedeža ljubljanske gasilske brigade na Vojkovi ulici za Bežigradom. Kiosk so včeraj zjutraj normalno odprli, nato pa so se, tako sosedi, okoli 13. ure začele dogajati nenavadne stvari. Prodajalka je kar naprej telefonirala, nakar je izginila, na kiosk je padla težka železna zaveza in na njej napis: »Zaradi izrednih razmer smo do nadaljnjega zaprti.« Zorica, ki si je lase prebarvala v svetlo, je bila po pripovedovanju velika navdušenka nad fitnesom in je redno trenirala. Vse stranke so dobro vedele, da je ropar SKB Dejan Vidmar njen partner. Preden je bil zaradi mamil poslan za zapahe, je po pripovedovanju vse dni preživljal pri njenem kiosku, tik za katerim ima še danes garažo. »Vedno je imel močne avtomobile in motorje, nekaj časa je bil v Nemčiji,« pripoveduje soseda, ki ne more verjeti, da se je tako simpatično dekle zaljubilo v takega barabina. Šušlja se, da je bila zanj pripravljena narediti kar koli, urejala naj bi mu celo alibi v Bolgariji ali Srbiji, pripravljena je bila plačati tisočaka ali več, da bi ga obvarovala pred zaporom. Alibi je iskala tudi v Vidmarjevi operaciji nosu, hotela je doseči, da bi bila odpustnica iz bolnišnice datirana po ropu SKB, a ji ni uspelo. Na vprašanje, zakaj je delala, ali nista z ropom obogatela, pa poznavalka odgovori: »To šparaš za stara leta, potem pa spizdiš, kot se grdo reče. Ne moreš trošiti vsem na očeh.« O tem, da si je Vidmar poskušal zagotoviti alibi, je bil govor tudi na sodišču. 1. aprila prebrana pisma na sojenju zaradi ropa SKB so pokazala, da naj bi Vidmar kar iz pripora poskušal vplivati na priče, naročal znancem, naj mu uredijo alibi. Vidmar sicer trdi, da pisem ni napisal in da s tem nima nič. A kaj, ko je pred enim letom na sodišče priromalo anonimno obvestilo, v katerem piše, da obtoženi »iščejo alibije, imajo povsod lovke in pričam ponujajo veliko denarja«, da bi te lagale. K temu so bile priložene kopije 11 pisem, policija in tožilstvo domnevata, da je večino spisal kar Vidmar, jih med obiski predal svoji partnerici Zorici, ta pa jih je pretipkala in dostavila naslovnikom. V več pismih piše, da zmanjkuje časa in da je treba pohiteti. Avtor pisem naslovnike pošilja v Beograd oziroma Bolgarijo, osebi »Zori« pa nalaga, naj naslovnikom da po 1000 evrov. »Pošlji Bojana čim prej dol, daj mu denar, naj uredi.« L. K., K. K. |
