DEDNJA VAS, GORNJA LOKVICA – »Ničkolikokrat sem prosila pristojne na centrih za socialno delo Brežice, Metlika in Novo mesto, naj vendar mojega sina poskušajo spraviti iz romskega naselja. Dvakrat sem pisala varuhinji človekovih pravic, prosila policiste. A brez uspeha. Vedno sem dobila odgovor, da je sin star 15 let in lahko sam odloča, kje bo živel. Pa ni tako, saj še ni polnoleten,« je v solzah govorila Marija Sumrak iz Dednje vasi, naselja v občini Brežice.
Sina je izgubila pred slabim tednom. Prejšnjo nedeljo okoli štirih je s cliem, ki ga je kljub rosnim 16 letom vozil sam, končal življenje v drevesu ob cesti, le nekaj sto metrov od romskega naselja na Trdinovi v Šentjerneju. Ob njem je bilo dekle Mateja Jurkovič, ta se je v trku hudo poškodovala. »Ne gre mi v glavo, kdo je mojemu sinu dal avto! Potem se je izkazalo, da je bil neregistriran, da so bile na njem registrske tablice drugega vozila. Policisti bi to lahko ugotovili že prej in avto izločili iz prometa, saj se vsak dan vozijo skozi romsko naselje in so clia zagotovo videli na cesti,« je razmišljala Marija, ki jo preganjajo trditve Romov, da je Aleš s cliem bežal pred policisti, kar pa na policijski upravi ostro zavračajo.
Z družino je sprva živela v Dolnji Lokvici, na svojem domu, a Alešev oče je umrl, ko je bil Aleš star komaj 14 dni. Si je pa Marija čez nekaj let našla novega partnerja, se poročila in si ustvarila družino, s katero živi v brežiški občini, v Dednji vasi. Ves čas je ostala v stiku s sinom, ga redno obiskovala večkrat na teden, tudi on je prihajal k njej, a je želel ostati pri starih starših, Francu in Mileni Zupančič, ki sta zanj skrbela kot za svojega sina. Vzorno, nič mu ni manjkalo. A odraščanje je prineslo številne preizkušnje, tudi ljubezen, ki mu je povsem zmešala glavo, dekle pa je romskih korenin. Pred kakšnega pol leta se je Aleš preselil k njej, v romsko naselje v Šentjernej.
Prosili so ga, naj se vrne domov
»Ko se prvič ni vrnil domov iz šole, smo takoj klicali policijo in prijavili izginotje. Pripeljali so ga na policijo, prišli so tudi Mateja in njena mama, moj brat Robi je šel tja, da bi ga odpeljal domov. Prosili smo ga, naj gre domov, a se je odločil, da ostane pri Romih. Prosili smo socialno službo, naj pomaga Aleša spraviti domov ali vsaj v kak zavod, da bi ga odstranili iz romskega okolja, vendar smo le dobili odgovor, da ne morejo nič. Ob tem se mi kar vsiljuje primerjava s koroškima dečkoma. Tam so socialni delavci dobesedno ukradli malčka starim staršem, pri nas pa niso hoteli ukrepati, češ da nimajo pristojnosti,« je nadaljevala Marija. In dodala, da sta se Aleš in Mateja imela rada, čeprav so Alešu branili to ljubezen. Marija je bila s sinom vseskozi v navezi po telefonu. »Vsako jutro ob petih sem ga klicala. Njega in Matejo, da bi vstala in šla v šolo. Včasih sta šla, včasih ne, ampak zbudila sem ju vedno,« je pripomnila tiho. Aleš se je sprva šolal za avtoserviserja, potem se je prešolal na kmetijsko šolo Grm, kamor se je vpisala Mateja.
V zavod ni hotel
»Razmere so bile vedno napete in Aleš je bil predvsem v času pubertete težko obvladljiv. Stari starši, mati, tudi institucije so si prizadevali, da bi obiskoval šolo in da bi živel pri starih starših, kamor ga je zaupala njegova mati. Velikokrat je kaj obljubil, vendar pa obljube niso vedno držale, zato je bilo predlagano, da bi šel v zavod, a je to ponudbo izrecno odklanjal,« je na naša poizvedovanja odgovoril Alojz Simončič, direktor Centra za socialno delo Novo mesto, in poudaril, da je po zakonu o preprečevanju nasilja treba upoštevati ničelno toleranco do nasilja. »To v praksi pomeni, da mladoletnika ni možno s silo preseliti na njegov naslov, kjer je stalno prijavljen,« je še dodal.
V reševanje problematike sta bila vključena centra za socialno delo Brežice in Metlika. »Center za socialno delo Metlika je s CSD Brežice vseskozi redno sodeloval pri izvajanju strokovne pomoči, svetovanju in podpori, udeležil se je številnih skupnih srečanj z obravnavanim in drugimi udeleženimi institucijami, sestankov in obiskov. Alešu Kresalu je veliko pomoč v zvezi s šolanjem ponudila Osnovna šola Metlika, prav tako sta mu pomagali obe udeleženi srednji šoli,« je izpostavila mag. Irena Kralj, direktorica Centra za socialno delo Metlika, ki je vseskozi dajala strokovno pomoč Aleševim starim staršem, pri katerih je živel. Je pa CSD Brežice zanj poskusil večkrat urediti sprejem oziroma namestitev v enega od vzgojnih zavodov, česar pa ni bilo mogoče realizirati predvsem zaradi odločnega nasprotovanja Aleša in drugih okoliščin.
Otroci ne morejo odločati sami!
Na PU Novo mesto na konkretna vprašanja niso odgovorili zaradi varstva osebnih podatkov, prav tako ne v uradu varuhinje človekovih pravic, so pa slednji pojasnili, da so se srečali z več primeri mladoletnih otrok, večinoma deklet, ki se po lastni volji in brez privoljenja staršev odselijo od doma. »Praviloma se takšni otroci odločijo za življenje s partnerjem. Otroci so lahko mlajši od petnajst let, kar je še posebno problematično. Čeprav je pravni položaj takšnih otrok popolnoma jasen, saj nimajo poslovne sposobnosti in ne morejo samostojno odločati o sebi, pa je v resnici precej težavnejše, saj se ob prisilni vrnitvi domov ali namestitvi v ustrezni zavod vračajo v okolje, za katero so se odločili,« je poudarila Nataša Kuzmič iz službe za odnose z javnostmi v uradu varuha človekovih pravic, kjer menijo, da se država in njeni organi ne morejo sklicevati na voljo otroka, še posebno če je mlajši od petnajst let. »Zato je treba proučiti vse možnosti, ki po našem mnenju še niso izkoriščene, da bi v tovrstnih primerih pomagali staršem izvajati varstvo in vzgojo otroka. Treba bi bilo raziskati tudi vlogo morebitnih tretjih oseb, ki mladoletniku kakor koli pomagajo in omogočajo, da uveljavljajo svojo voljo, ki ni skladna z voljo staršev. Če bi v ravnanju teh tretjih oseb zaznali kakršne koli sume kaznivega dejanja, bi bilo treba to obravnavati z vso resnostjo. S tem namenom se pripravlja srečanje med Skupnostjo centrov za socialno delo, policijo, državnim tožilstvom in nami, kjer bi ugotovili, kje se pojavljajo težave pri ukrepanju posameznih organov, in poiskali možnosti za odpravo teh ovir,« je dodala Kuzmičeva.
Aleša ni več. Komaj 16 let mu je bilo, ko je umrl, od njega so se poslovili v sredo na pokopališču Tri fare v Beli krajini. Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi zagotovo marsikdo ukrepal drugače in se mlado življenje ne bi tako tragično končalo. Morda bo prav njegov primer pokazal na tiste izjeme, ki bi zahtevale drugačno obravnavo. Zaradi podobnih primerov, ki se lahko še zgodijo.
