Zadnji hip izvlekla Stanislava iz jezera

CELJE – Osebna vozila v Šmartinsko jezero pri Celju ne padajo pogosto, pa vendar se je v sredo dopoldne zgodilo prav to. Zgodba bi lahko imela tragičen konec, saj je v potapljajočem se osebnem vozilu sedel invalid, 61-letni domačin Stanislav Dimec iz Brezove pri Šmartnem v Rožni dolini. Njegov avto je na peščenem bregu nenadoma spodkopalo, tako da ga je odneslo naravnost v vodo. Da se je nenavadna nesreča srečno iztekla, se Stanislav lahko zahvali prisebnosti oskrbnika tamkajšnje ribiške koče Zlatka Kozovinca in policista Janija Boršiča.

Ne odpiraj vrat!

Sončno dopoldne v sredo je bilo kot nalašč za brezskrbno posedanje ali pohajanje po svežem zraku. Stanislav je sedel v avto in se – kakor že ničkolikokrat prej – odpeljal do ribiške koče na kozarček in klepet. »Običajno Stane pripelje povsem dol, saj iz vozila ne more. Kar na sedežu spije kavico. Od popka navzdol ne čuti nič. Kramljala sva o vsem, penzionerske teme, pač. Veste, generacija sva. Povedal mi je, da je pred tremi dnevi zamenjal avto. Zdaj vozi starega pet let, prejšnji jih je štel 15. Nato se je poslovil.«

Zlatko je na Staneta znova postal pozoren, ko je začelo ropotati v gozdu ob koči. Vozniku, ki najbrž še ni bil vajen novega vozila, je na pesku spodkopalo kolesa, po vsej verjetnosti je zatem nehote prestavil v prazni tek.

»Avto je zdrsel po bregu in pravi čudež je, da ni zadel prav nobenega drevesa, ki so tu precej na gosto skupaj. Potlej bi se zagozdil, tako pa je vzvratno poletel v vodo. Kakšnih pet ali šest metrov je letel po zraku. Zaplul je kakor čoln in naenkrat se je znašel skoraj 30 metrov od brega,« pripoveduje Zlatko. Tisti hip se je zavedel, pravi, da Stane pravzaprav ne more storiti ničesar. V nogavicah in spodnjicah se je pognal v vodo. S požrtvovalno reakcijo je najbolj prestrašil svojo ženo. »Skoraj me je kap, ko sem ga zagledala v vodi. Je srčni bolnik,« je povedala.

Oskrbnik koče nima nobenih reševalnih izkušenj. Še več. Ribiči ga zbadajo, da ga še nikoli niso videli v vodi. Zlatko je tisti hip ravnal instinktivno in brez veliko razmišljanja, a ne taji, da ga je bilo tudi strah. »Zgrabil sem za blatnik in avto začel vleči k bregu. Kolikor sem mogel, sem kričal, naj mi vendar kdo pomaga.«

Na bregu se je zbralo približno 20 radovednežev, saj je tu priljubljen ribiški rajon, toda nobeden se ni pognal v vodo. Sprehajalec Jani Boršič, policist v Šmarju pri Jelšah, se je v bližini sestal s kolegom. Slišal je klice na pomoč in tudi on ni veliko tuhtal, temveč se je v hipu pridružil Zlatku, ki je bil z močmi na koncu. »Stanetu sem vpil, naj ne odpira vrat, naj ostane miren in naj da glavo kolikor je mogoče k stropu. Kričal je, da mu zmanjkuje zraka,« se spominja pogumni oskrbnik.

Od nekod je prišla skupina Čehov in razbila zadnjo šipo, tako da je voda vdrla v zadek vozila in ga zaradi teže potegnila na dno, prednji del pa se je dvignil proti površju. »Potapljajočega se sem rotil, naj se ne preda, da ga bom izvlekel. Poskušal sem, a ni šlo. Bil je pripet.«

Trije bypassi, a ni odnehal

K avtu je priplaval policist Boršič in invalida rešil varnostnih pasov: »Saj ni kaj, vrgel sem se v vodo in pomagal. Šele potem sem razmišljal, da bi mi v nasprotnem človek lahko umrl pred očmi.« Za ponesrečenca je bilo še toliko težje, ker je tudi sam pred kratkim preživel infarkt.

Zlatko je bil včeraj že kar židane volje. Iz ribiške koče so se razlegale domače poskočnice. Ni ga čez dober občutek, da si nekomu rešil življenje. »Stane je imel že precej napihnjen trebuh. Vprašal sem ga, ali se dobro počuti, pa je dejal, da bo z njim čisto vse v redu. Gasilci in nujna medicinska pomoč so na Šmartinsko jezero dejansko prihiteli v hipu in nadaljevali naše delo.«

Staneta so odpeljali v bolnišnico, na njegov avto pa so potapljači namestili vitel in ga izvlekli. »Ko je bil zunaj, so mu začeli delovati brisalci. Sem pomislil, da se mi od vsega že blede,« doda Zlatko, ki je oskrbnik koče zadnjih 12 let, člani celjske ribiške družine pa ga poznajo in cenijo kot izjemno dobrega človeka. Hudomušno doda, da je bolj zmrzljive sorte, zato se rajši namaka v toplicah, kakor da bi plaval po jezeru. Nekoč je bil zagnan rekreativni tekač, udeleževal se je večine maratonov, tudi v Logarsko dolino je tekel. Zategadelj je imel dovolj fizične moči za pogumno dejanje. Po zahtevni operaciji so mu vstavili tri srčne obvode in dve zaklopki, a ni odnehal. Vsak dan je prepešačil 18 kilometrov od Nove vasi pri Celju do jezera in nazaj.