ŠKOFJA LOKA – »Nikoli mi nisi pustil reči oče, vselej si hotel biti Boris,« je komajda izrekel Tomaž, tik preden so njegovega očeta položili v prezgodnji grob. V tistem se je uprl njegovi želji in zajokal: »Oče, rad te imam …«
Blegoš so ovijale meglice. Pobočja so bila še vedno zasnežena – pa je že pomlad. Na škofjeloškem mestnem pokopališču je bilo hladno, zimsko. Več kot petsto žalujočih se je prišlo poslovit od Borisa Strela, njihovega in našega junaka, smučarskega idola in človeka, ki je premikal meje. »Le zakaj je življenje tako kruto?« se je vprašal Jaro Kalan, smučarski delavec in predvsem njegov prijatelj. »Zakaj ni pravično za vse?« Zima pa še kar traja in traja, je še dejal in poskušal na simbolni način opraviti s kruto realnostjo, to, ki je vzela Strela, sicer poštenega, delavnega, solidarnega, bil je vselej dobre volje, kot so se zagotovo strinjali tudi vsi drugi, Mateja Svet, Urška Hrovat, Nataša Bokal, Veronika Šarec, Andreja Leskovšek, Janez Hočevar Rifle, Filip Gartner, Milan Žvan, Bojan Križaj, Jure Franko, Mitja Kunc, Vasja Bajc, Tone Vogrinec in številni drugi, ki so se mu prišli še zadnjič poklonit.
Boris je bil tisti, smo izvedeli, ki je skupaj z Jožetom Kuraltom zaoral evropsko smučino tako za Ločane kot Slovence in tlakoval to fantastično pot, ki jo zdaj tako uspešno nadaljujejo drugi – pa ne le v smučanju. Žal je usoda hotela, da je šel po Kuraltovi poti. Kuralt v prometni nesreči leta 1986, Boris Strel – prejšnji teden.
Če ne bi bilo Borisa, ne bi imeli prve medalje s svetovnih prvenstev
Cvetje je padalo na njegov grob, v njegov spomin, njegovo čast, nežno so pele žalostinke, marsikdo je potočil solzo, še več, marsikdo se je tedaj spomnil – Šusa, kot so ga klicali, ker je bil tako drzen. Če ga ne bi bilo, bi bilo naše moško smučanje še vedno brez veleslalomske zmage. Če ne bi bilo Borisa, ne bi imeli tiste prve medalje s svetovnih prvenstev. In če ne bi bilo priljubljenega Strela, bi bila generacija, ki je pred več kot tridesetimi leti začela strm vzpon in razcvet slovenskega alpskega smučanja – nepopolna.
Vsi, ki imamo radi to naše alpsko smučanje, tako ob vzponih kot ob padcih, pa smo ob omembi, da nas je nenadoma in povsem nepričakovano v 54. letu zapustil Boris Strel, preprosto onemeli. Marsikdo je obstal, nastala je hipna tišina. Slovenski smučarski svet se mu je s solzo v očeh priklonil. V tistem molku je marsikomu tok misli nezavedno švisnil tja v leto 1977, ko je v Kranjski Gori postal evropski mladinski prvak in kot 17-letni mladenič napovedal, da bo velik smučar. Ali pa v leto 1981, ko se je na predvečer edinega slovenskega moškega veleslalomskega zmagoslavja zagledal v olimpijsko progo Tofana in ob svojem cimru Juretu Franku na glas pomislil na zmago. Naslednji dan je zmagal, bolj na ameriški kot na slovenski način, takrat Boris sploh še ni spadal v prvo jakostno skupino. Marsikdo je z njim v mislih opravil še z zadnjimi zavoji, tudi ti so šli v zgodovino, ko je leta 1982 na SP v Schladmingu osvojil veleslalomski bron, prvo slovensko kolajno na velikih tekmovanjih.
Kariero končal pri 26 letih
Marsikomu se je pred očmi pojavila 31 let stara slika, v kateri je podoživel Borisovo tehniko vijuganja, ki so jo šteli za pionirsko, pravzaprav predčasno. Bil je med prvimi, ki je začel veleslalom smučati od vrat do vrat, brez velikih in okroglih zavojev. Nakar se mu je v uho po toliko letih prikradel glas uradnega napovedovalca, ki je kriče opozarjal na Strelov vrhunski nastop: »Achtung, Achtung! Achtung, Achtung!« Slišal je lahko tudi delirično vzpodbudo, hop, hop, hop! In videl Borisa, ki je švignil v cilj. »Neue beste Zeit, Boris Strel, 2:39.42!« Kot da bi slutil, je začel Boris, ko je videl svoj čas, od navdušenja poskakovati, z elankami na nogah, kot da bi slutil, je v njegov objem vzneseno skočil še Tone Vogrinec, to je bil zgodovinski objem.
Kariero je Boris končal pri 26 letih leta 1985, zaradi nenehnih težav s hrbtom. Potem se je ukvarjal s podjetništvom. Zdaj je odšel. Odšel je slovenski športni junak. Odšel je odličen opazovalec in spremljevalec smučanja. »Šokiran in žalosten sem,« je ob tragični novici dejal Vogrinec. Kako je šele sinu Tomažu in njegovi mami ter Borisovi življenjski sopotnici Maji, sestri Tanji in bratu Tonetu … »Bila sva prijatelja,« je dejal Jaro Kalan. »In vedno bova …« je zajokal.