LJUBLJANA – »Kriminalisti so ugotovili, da je osumljenec v taksi stopil v središču Ljubljane in naročil vožnjo v smeri Šiške. V Kunaverjevi ulici je od zadaj napadel voznika in pri tem uporabil tapetniški, tako imenovani nož olfa, s katerim ga je hudo poškodoval po vratu. Osumljenec je zapustil kraj dejanja,« so policisti poročali o poskusu uboja, ki se je zgodil 2. maja okrog pol šestih popoldne.
Zadet, sesut
in neprišteven
Še kako je vidna brazgotina na vratu taksista podjetja Metro, Tomaža Starina, ki nam jo je pokazal včeraj, ko so na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča opravili glavno obravnavo proti njegovemu skorajšnjemu krvniku, 23-letnemu Ljubljančanu Vidu Lubiju. Brazgotina priča, da je globoka ureznina segala skoraj od ušesa do ušesa, tožilka Katarina Bergant pa storilcu očita, da je s šestcentimetrskim rezilom celo večkrat zarezal po sprednjem delu Starinovega vratu, na koncu pa ga je z neznanim ostrim predmetom še zabodel v vrat.
Taksist, ki sta mu življenje rešila hitra zdravniška pomoč in dejstvo, da je precej obilne postave, zato rezilo ni usodno poškodovalo vitalnih žil, se je na sodišču pridušal, ker tožilstvo proti Lubiju ni vložilo obtožbe, ampak podalo le predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v primerni ustanovi. »Če jaz kakemu potniku ne izdam računa, me takoj kaznujejo z 200 evri, kaj bo pa doletelo tega, ki me je skoraj ubil?«
Kot vse kaže, nekaj časa, toda največ pet let, bivanja na mariborski forenzični enoti za psihiatrijo – tam je že zdaj v priporu –, kaj več pa zagotovo ne, saj so tudi strokovnjaki ugotovili, da je bil Lubi med dejanjem neprišteven. To je posledica petletnega intenzivnega uživanja trdih drog, alkohola in zdravil, s katerimi se je spravil v depresijo in anksioznost, da so mu še zdravniki na Metelkovi velikodušno predpisovali antidepresive in antipsihotike, ki jih je v kombinaciji z drugimi opojnimi rečmi kajpak zlorabljal.
Zaradi odvisnosti – predvsem pa zaradi očitnega pomanjkanja volje do zdravljenja – so mu starši nekaj mesecev prej odrekli gostoljubje, toda 2. maja je okrog štirih popoldne prišel domov, sta mati in oče dejala pred sodnico Dejano Fekonja. Videti je bilo, »da je znova popolnoma zadet, sesut in neprišteven«. Odločila sta se, da ga odpeljeta v zavetišče za brezdomne narkomane na Vošnjakovi, a je tam ušel iz avtomobila.
Napotil se je v nebotičnik, ena od v tamkajšnji kavarni zaposlenih deklet pripoveduje, da so opazili, da z njim nekaj ni v redu, saj je mahal, naročal taksi, potem pa se napotil do pleksiograje, se nanjo naslanjal in se majal. »Taksi vas čaka pred Ajdovščino,« so mu povedali, pa je brez besed odšel.
Zdaj ve, kaj je škljocalo
»Prisedel je na zadnji desni sedež,« se popoldneva, ki ga je čudežno preživel, spominja Starin. Kam? »V Dravlje.« Zapletla sta se v pogovor o vremenu, mladeniča je bojda motilo deževje. »Popolnoma normalno sva se pogovarjala. Pogledal sem v retrovizor, imel je priprte oči, pomislil sem, da je zaspal, a je še kar govoril. Ob njem je nekaj škljocalo, a med vožnjo še nisem vedel, kaj je to. 'Do garaž na Kunaverjevi,' je naročil, in ko sva se pripeljala do tja, sem začutil nekaj čudnega okrog vratu. Mislil sem, da je žica, in se je hotel osvoboditi. Začela je špricati kri. Hotel sem ven, pa me je držal od zadaj, in še varnostni pas sem imel pripet,« trenutke groze opisuje taksist.
Nekako mu je le uspelo priklicati centralo in jo zaprositi za pomoč, »saj mi je stranka prerezala vrat. Ta pa me je le gledal in naenkrat začel bežati. Zdaj vem, kaj je bilo tisto, kar je med vožnjo škljocalo. Bil je to nož olfa.«
Starin se je po daljšem premoru spet vrnil za volan. »A vozim taksi le podnevi, ponoči pa nikakor ne. Če se mi zdi kakšna stranka čudna, je ne vzamem. Najraje pa peljem starejše gospe, teh se ne bojim.«
Hodi tudi k psihiatru, ki mu je predpisal pomirjevala, še pove taksist, ki je v spis vložil premoženjskopravni zahtevek, s katerim od storilca zahteva 35.000 evrov odškodnine. Pritrjuje besedam Lubijevega odvetnika Petra Skubica, da mu je obtoženec res poslal pismo iz pripora. »V njem se opravičuje, vendar mislim, da tega pisma ni napisal on.«
Naročil pico in poklical policiste
Kako pa se 2. maja in svojega dejanja spominja Lubi? Zmedeno je o tem dnevu govoril pred preiskovalnim sodnikom, včeraj pa se dodatno ni hotel zagovarjati. »Zaletel sem se v steber na železniški postaji, ker sem bil preveč zadet. Na dan sem spil po en liter žganja, tisti dan pa več piv, vzel kopico tablet in malo kokaina. Pomagali so mi vstati. Bil sem doma, pa so me starši peljali v mesto. Šel sem na bencinski servis, si naročil pico, potem pa me je prešinilo, da sem storil nekaj grdega, zato sem poklical policijo. Imel sem krvavo desno roko.«
Kot je začel, je tudi nadaljeval. Od kod mu droge? »Nočem povedati, kdo je moj diler.« Se spominja taksista? »Taksi je bil bel ali siv. Videl sem ga pri gostilni Šestica. Ne spomnim se, da bi sedel v njem, se pa spomnim neke garaže, vem, da sem tam in da sem nekaj moral storiti. Potem sem šel v grmovje, kjer sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem šel na črpalko. Ne vem, zakaj so me odpeljali na psihiatrijo, ko sem se tam zbudil, so prišli policisti in vedel sem, da je nekaj narobe. Ne spomnim se, da bi komu kaj storil. Ko so mi pokazali fotografijo, sem rekel, da mislim, da sem na njej jaz,« je govoril mladenič z živo bakrenimi lasmi.
Senatu je med sojenjem namenil le dva, a veliko bolj povezana stavka. »Na ta dogodek zdaj gledam kot na neki ekstrem, za katerega si ne bi nikoli mislil, da ga bom dosegel. Nerealno se mi zdi vse skupaj.«
Kakšna bo odslej njegova realnost, pa bo izvedel 24. septembra, ko bo sodišče sporočilo svojo odločitev.