Zadavili so ga, strpali 
v vrečo in vrgli v potok

CELJE – Osmega avgusta 1994 so v skoraj povsem izsušeni potoški strugi v Šahovem grabnu ob gozdni poti proti Libojam našli razpadajoče moško truplo. Zavito je bilo v črno plastično vrečo, kakršne uporabljajo za smeti, grozljiv omot pa je bil povezan z vrvjo.

Jasno je bilo, da gre za zločin, identifikacijski postopek je dal odgovor, kdo je žrtev: 31-letni Celjan Franc Kavčič. Šele ko so truplo odmotali, so odkrili nove podrobnosti. Žrtev je imela z lepilnim trakom zvezane roke in noge, telo je bilo zavito v odejo, prek katere je bila poveznjena plastična vreča. Na telesu so odkrili vbodno rano v predelu trebuha, za katero ni nujno, da je bila smrtna, ureznino na glavi, posumili so tudi, da je bil Kavčič še zadavljen.

Še danes, devetnajst let po grozljivem dejanju, ni znano, kdo je tako skrbno zapakiral sledi zločinskega obračuna. Prav tako je uganka, kako in kdaj je bil velik omot odvržen v suho strugo. Lahko domnevamo, da so se storilci – tako delo bi težko opravil en sam človek – skrbno organizirali pri odstranitvi trupla. Umorjenega Kavčiča so verjetno povezali kot snop zaradi lažjega transporta, do Šahovega grabna so ga najverjetneje pripeljali z avtomobilom. Najbrž v prtljažniku, na kar kaže še nekaj sledi, denimo, avtomobilska vlečna vrv, ki naj bi se, so menili preiskovalci, ob truplu znašla bolj po naključju, saj je niso uporabili za vezanje, skoraj zanesljivo pa izvira iz prtljažnika, v katerem so prevažali truplo.

Ker je bilo takrat tako kot zdaj zelo suho avgustovsko vreme, na kraju najdbe niso odkrili odtisov avtomobilskih gum. Truplo je bilo skoraj golo, Kavčič je imel na sebi le spodnje hlače. Mnogo vprašanj še vedno čaka na odgovore.

Franc Kavčič je bil posebnež s stalnim prebivališčem v Iršičevi ulici v Celju pri očetu, začasno bivališče pa je imel prijavljeno na Cesti na grad št. 60. V podstrešni sobi petstanovanjske hiše je imel stanovanje, nekateri so rekli kar brlog, kjer so bila vrata tako rekoč ob vsakem času odprta tudi njegovim znancem. Med njimi so bili tudi dvomljivi posamezniki, brezdelneži in odvisniki od lahkih drog, zato se je preiskava takoj usmerila v iskanje motiva oziroma kakršnih koli koristnih podatkov v preverjanje teh ljudi.

Kavčič ni bil redno zaposlen. Priučil se je za pleskarja in občasno delal, toliko, da je imel dovolj za svoje potrebe; v hiši, kjer je živel, se spominjajo, da je bil sicer malce neurejen, a z njim ni bilo težav, tudi račune je redno poravnaval. V Celju so ga mnogi poznali kot posebneža, bil je brez izrazitejše kriminalne preteklosti. Starši so se ločili, Franc in starejša sestra sta ostala pri očetu, dokler se ni Franc odločil za samostojno življenje.

Je umrl 1. avgusta?

V preiskavi so ugotovili, da se je Kavčič zadrževal v sumljivih družbicah, kjer ni manjkalo občasnega uživanja marihuane, včasih se je napil, in takrat je bil lahko malce preveč vsiljiv pri dekletih. Ni imel stalne spremljevalke, njegovo pijansko osvajanje pa nekaterim ni bilo ravno všeč, zato si je včasih prislužil kakšno klofuto.

Obvladal je tudi nemški in italijanski jezik, saj se je včasih sezonsko odpravil v Italijo, kjer je obiral sadje. Potovanja sem in tja je včasih izkoristil za droben šverc.

Življenje Franca Kavčiča je teklo po nepredvidljivih poteh, zato njegovega izginotja ni nihče opazil. Mati je umrla kmalu po sinovi smrti, z očetom je imel le občasne stike, zato policija ni prejela nobene prijave.

Kriminalisti so z zbiranjem podatkov ugotovili, da so Franca nazadnje videli 1. avgusta, torej nekaj dni pred najdbo trupla. Priče so potrdile, da je tistega večera nekoga iz družbe prosil, naj ga odpelje na Špico pri celjskem bazenu. Znanec ga je tam okoli 22. ure odložil, Franc je odigral nekaj partij ročnega nogometa, potem pa odšel. Tam se je sled za njim izgubila.

Šele po nekaj mesecih so kriminalisti dobili nove podatke. Dva Kavčičeva znanca sta povedala, da so se s Špice skupaj odpravili proti mestu. Šli so peš ob bregu Savinje v mesto in vstopili v lokal Bar Fly pod spodnjim gradom v Celju. Franc Kavčič je bil torej v lokalu, preiskava pa se je ustavila pred vprašanjem, kaj se je dogajajo potem. Lahko da se je odpravil proti domu ali pa je veseljačenje nadaljeval z drugimi dvomljivimi znanci.

Zločin se je najverjetneje zgodil v noči na 2. avgust. Glede na okoliščine najdbe trupla obstaja vrsta domnev. Je šlo za načrtovan umor? Lahko bi se zgodilo po naključju, morda nesreča, kar je manj verjetno, saj je povsem jasno, da so storilci ali storilec potem, ko je pred njimi ležalo truplo, ravnali previdno in se načrtno znebili zločinskega bremena.

Policiji v vseh letih preiskave ni uspelo imenovati osumljenca, nekoliko več so se ukvarjali le z enim Kavčičevim znancem, ki se je malce zapletal pri svojem alibiju; kolikor nam je znano, ga niso niti osumili niti razbremenili suma. Primer je vsekakor še odprt.

Govorice ali prava sled?

Več pozornosti je bila pred leti deležna informacija, ki je prišla do policije z veliko zamudo. Franc naj bi se zapletel v posle z znano kriminalno združbo iz Celja, ki je slovela po nasilnih dejanjih. Po teh podatkih naj bi nekdo policiji prišepnil, da je bil poleg, ko je ta nasilna druščina nekoga ustrahovala. Šlo naj bi za opozorilo, češ kaj se zgodi človeku, ki prekrši določena pravila. In zraven naj bi bil tudi Franc Kavčič, ki naj bi se v živo prepričal, kako deluje celjsko kriminalno podzemlje.

Toda preverjanje takih informacij se je ustavilo zgolj pri domnevah. Franc naj bi bil zraven, a tega ni mogoče dokazati.

Še beseda o odeji, v katero je bilo zavito Kavčičevo truplo. Seveda so jo natančno pregledali in pobrali vse sledi. Našli so pasje dlake, ki naj bi pripadale večjemu psu, morda nemškemu ovčarju, kar pa ni zanesljivo, toda omenjena sled še ni pripeljala do razkritja grozovitega zločina.

Frančev oče je pred leti dejal, da je slišal za sinovo vpletenost v nekakšne mamilarske posle, in dopuščal možnost, da to drži. »Franc je bil odrasel človek, policiji sem povedal, kar sem vedel. Vem, s kom se je družil v bloku, toda zadnji dve leti pred smrtjo se je zadrževal bolj v mestu. O tisti družbi ne vem nič.«

Je po devetnajstih letih sploh še kaj možnosti za razvozlanje zločina?