JESENICE – Pretekli ponedeljek se je na Jesenicah, na predelu Koroške Bele, zgodil grozljiv incident med zakoncema Potočnik. Mož Peter je po prepiru s svojo Petro segel po hladnem orožju in šel z nerazumljivo silo nad njo. Ni pomislil, da ju doma čaka gruča štirih otrok, ki ju nadvse potrebujejo.
V besu je šel z nožem proti Petrinemu vratu. V tistem se je mimo pripeljal Meho Jusufagić, domačin s Koroške Bele, in ustavil svoje vozilo. Skočil je med Potočnikova in v tistem, ko je poskušal pomiriti Petra, je slednji vanj, v predel trebuha, zarinil nož. Le centimeter od jeter se je ustavilo rezilo, a je Mehu uspelo napadalca pritisniti ob tla in ga zadržati do prihoda policije. In seveda reševalcev, saj so ga morali odpeljati v jeseniško bolnišnico, kjer so ga zadržali na zdravljenju. Peter je v priporu, morda bomo kdaj izvedeli tudi njegovo plat zgodbe, a za zdaj do nje ne moremo.
Pretepi in druge neumnosti
»Najprej naj se iskreno zahvalim Jusufagiću, ki mi je rešil življenje in tako pomagal mojim otrokom. Ne znam si zamisliti, da bi moji štirje sinovi ostali brez mene,« je v svoji kuhinjici najemniške hišice na Podkočni povedala Petra. Levo roko ima v povojih in opornici, sledi boja za preživetje na njej so še po tednu dni dobro vidni. Nato se Petra s tihim glasom obrne v preteklost: »Poznava se že štirinajst let, spoznala sva se na Prnikih, kjer imajo Potočnikovi kmetijo, sama pa imam nadvse rada konje. Po letu dni sva se poročila, še leto pozneje se nama je rodil prvi sin. Skozi življenje sva se prebijala težko, Peter je imel slabo službo, jaz sem bila brez zaposlitve, saj sem šele končevala medicinsko srednjo šolo. Pozneje, po porodu, sem nekaj časa delala v gostinstvu, vmes pa opravila usposabljanje za varnostnico,« pravi 33-letnica, ki prihaja z Jesenic: »Naj povem naravnost: Peter je delal neumnosti in bil veliko časa po gostilnah, pretepal se je, hodila sem po avtomobil, da ni vozil pod vplivom alkohola. Večkrat sem mu dejala, naj pomisli na otroke, pa so šle besede mimo njega.«
Psihiater za sina
Pred tremi leti mu je Petra predlagala, naj gre na zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola: »Vmešala se je tudi socialna služba. Stalno me je pretepal, živeli smo drugje, v bloku. Tudi na otroke je vpil, najstarejši sin se je ustrašil zame, ko je videl, kako sem bila pretepena, in se ga zelo boji. Z njim sem morala hoditi k pedopsihiatru, ker je imel težave z obvladovanjem strahu pred očetom, kopičile so se slabe ocene, ponoči ga je tlačila mora.« Petra je uvidela, da ne bo bolje, in se z otroki odpravila v varno hišo na Gorenjskem. Tam so ostali pol leta. Težko, a vendar pogumno, odstira tolikokrat na Slovenskem za domačimi zidovi skrito zgodbo: »Stikov z njim nisem imela, edino socialna služba je bila z njim v kontaktu zaradi otrok. Nekaj časa je bil na zdravljenju, pozneje je dobil zdravila, potem pa mi je povedal, ko sva bila že nazaj skupaj, da ga sploh niso obravnavali kot alkoholika in je šel lahko po svoji poti.«
Dve leti pogojno
Potočnikova se nista hotela ločiti, Petra pove, da ni želela, da bi otroci ostali brez očeta. Dodaja, da ko ni pil, ko je zdržal po mesec brez pijače, je bil izjemno dobrohoten in prijeten mož in oče. Zaradi finančne stiske so prodali lastniško stanovanje in upali, da s spremembo okolja, preselili so se na Dolenjsko, v vas Petrinjci, lahko začnejo na novo: »Otroci so hodili v šolo, Peter je dobil službo, hodila sem v službo, a porabila po dve uri, da sem prišla na delo in nazaj. To ni imelo smisla. Opazila sem, da je spet segal po alkoholu, in mu povedala, da dvomim, če se nama bo na tak način izšlo.«
Sledila je vrnitev na Jesenice, na Podkočno, kjer so okoli drobne hiške, ki so jo vzeli v najem, uredili vrt. Peter je bil spet brez dela in obiskoval srečanja za nenasilno komunikacijo, saj je prestajal dveletno pogojno kazen zaradi pretepanj Petre. »Prijatelji so mu prinašali pijačo, spet je bil pod našo streho vsakodnevni prepir. Dejala sem mu, naj si uredi življenje brez alkohola in prijateljev ter naj se gre ponovno zdravit, drugače bom vložila vlogo za dokončno ločitev.«
Neprimerna mati?!
Petra je naletela še na eno težavo: »Na socialni so prejeli informacije, da naj ne bi bila primerna mati. Morda zato, ker sem vstajala ob dveh ponoči, se pripravila za delo, šla ob četrti uri zjutraj na delo in se vračala proti večeru, poleg tega, da sem opravljala vse obveznosti z otroki? Enako je govoril tudi sam, da me ni nič doma, nato je začel napletati teorijo, da ga varam.« Potočnikova se je odselila k staršem z otroki, Peter je ostal v hiši: »Na pristojnem centru za socialno delo so mi svetovali, naj si poiščem stanovanje in tam zaživim svoje življenje. Z eno plačo in štirimi otroki je bila to bolj kot ne misija nemogoče. Po posredovanju prijateljice smo se domenili, da bi jaz zanj najela garsonjero, sama bi se z otroki vrnila v hišo pod pogojem, da se ne približuje več. S tem sem odlašala, saj mi je odkrito grozil, da me bo ubil. Potem je padla odločitev, da mu končno povem, da se bom ločila od njega.«
»Naj mu pomagajo!«
Petra je prejšnji ponedeljek poklicala moža in mu predlagala, da se dobita na Koroški Beli: »Prišla sem do Orange bara, kjer je rekel, da bo, naročila sem kavo, a njega ni bilo. Poslala sem mu sporočilo, da ga ne morem čakati, da grem, nakar je prišel, a sem videla že na daleč, da je spet v vinjenem stanju. Sedel je za mizo, a sem mu pojasnila, da se v takem stanju, kot je, ne kanim pogovarjati z njim o pomembnih rečeh.« V tistem je Potočnikov izgubil živce, vpil je in tolkel po mizi. »Rekla sem mu, da hočem mir, na list papirja sem mu napisala potrdilo, da se prek socialne službe lahko dogovarja za stike z otroki,« se spominja Petra, ki se ji po tonu glasu pozna, da le stežka podoživlja tiste trenutke: »Rekla sem mu le še, da sem vložila vlogo za ločitev in da se vidiva na sodišču, potem sem šla. Peter je šel za mano, vpil... Otroke je želel videti, pa sem mu rekla, da takšen, kot je, ne more. Šla sem v avto, pa je lezel z druge strani noter. Vzel mi je ključe, izpulila sem mu jih nazaj. Zaklenila sem avto in začela bežati stran.«
Petra je upala, da bo tolikanj močna in hitra, da mu bo pobegnila. Peter je pospešil in jo podrl na tla. »Stisnil me je za levo roko. V šoku sploh nisem uvidela, da zabada nož vame. Nisem čutila bolečine ob vbodih v roko in telo, menila sem, da me tolče s pestjo. Okoli sebe sem čez nekaj trenutkov videla ljudi, ki so ga vlekli z mene. Vstala sem, stekla čez cesto in počepnila pod balkon bloka. Takrat sem šele videla, da močno krvavim.«
Potočnikova pravi, da se ji trenutki, ki jih je preživela, šele v teh dneh rišejo pred očmi. Najhuje je ponoči, ko jo tlači mora: »Zame je življenje s Petrom Potočnikom zaključeno. Res je oče mojih štirih otrok in trudila se bom, da jim bom o očetu poskušala povedati čim več lepega, čeprav so veliko hudega že izkusili zaradi njegovega popivanja in nasilništva. Kaj se bo dogajalo z mojim možem v prihodnosti, naj razumno odločijo pristojni organi. Vem, da potrebuje pomoč, in to tako, da ne bo polovično izvajana. Naj se mu pomaga postaviti na lastne noge, ne da bi še kdaj pomislil na alkohol, ki nam je dolga leta uničeval življenje. Ne zaradi mene, zaradi sinov naj se mu pomaga!«
