Zabodel očeta in sina, a ga ne bodo kaznovali

VELENJE –  Družina Asani iz Velenja je v pol leta še tretjič močno šokirana. Najprej so bili v strahu za življenja očeta Renata in sina Emrana Asanija, ki ju je junija lani na dvorišču z nožem brutalno napadel Elvir Dedić. Komaj sta preživela, posledice jima bodo ostale vse življenje. Nato so novembra izvedeli, da napadalec že dva meseca ni več za zapahi in da se lahko vsak hip znova pojavi, saj je, preden so ga priprli, bival v samskem domu tik ob njihovem stanovanjskem bloku na Blatnikovi, delal pa je na gradbišču TEŠ6. Zdaj so doživeli še tretji šok – s tožilstva so jih obvestili, da so opustili pregon zoper Dedića, ker da je neprišteven. Niso mu izrekli nobenega ukrepa niti ga niso napotili na zdravljenje.

Razparal trebuh

Renat je dan po tistem, ko je odprl ovojnico s pečatom pravosodja, komaj lahko kaj govoril. Njegova družina je naravnost zgrožena nad besedami, navedenimi v dopisu tožilstva in sodišča. Zoper bosanskega državljana, 37-letnega Dedića, so ustavili pregon, ker je bil v času dejanja neprišteven. Spomnimo, da se je dvakratni poskus uboja zgodil po sporu med Renatom, ki se je takrat sprehajal s psom in se hudoval nanj, ter Elvirjem, ki je po nedeljski službi počival in ga je zmotilo mladeničevo glasno oštevanje razigranega štirinožca.

Dedić je najbrž sklepal, da kletvice letijo nanj. Poiskal je ogromen nož in stekel na tlakovano potko med blokom in samskim domom ter se lotil telesno šibkejšega Asanija, ki se je poskušal ubraniti s kovinsko palico. Iztrgal mu jo je, ga z njo udaril po glavi in se ga lotil še z nožem. Hudo ga je ranil po glavi, hrbtu, pod pazduho in nadlakti. Na pomoč je očetu pritekel 23-letni Emran, a tudi njega je razparal v predelu pljuč, trebuha in srca. Potem je kričal, da bo vse pobil, nakar se je vrnil v svojo sobico, se preoblekel in pomešal med množico, ki je zvedavo opazovala delo preiskovalcev. Nekdo je s prstom pokazal nanj in šele takrat so ga aretirali.

Čeprav imata tožilstvo in sodišče dve mnenji, ki napadalcu pripisujeta neprištevnost, je vprašanj precej več kakor odgovorov. »Ne razumem, kako je lahko bil pet minut nor, zdaj pa ni več. Ko sem prebral pošto, sem najprej dobil občutek, da so nas ogoljufali, da so nemara podkupljeni ali kaj. Če ukradem kruh, bom šel takoj sedet, če ne plačam položnice, me bodo hitro tožili. Brez besed sem. Otroke vozim v šolo in zdrznem se, ko samo pomislim, da je napadalec na prostosti in lahko vsak hip stopi iz teme. Hči ga je septembra lani videla pri jezeru, pa smo menili, da ima od vsega, kar smo preživeli, privide.«

Izginil brez sledi

Sedemčlanska družina Asani je zdaj še v posebno nezavidljivem položaju, ko ima na eni strani neprištevnega morebitnega morilca, ki ga po zakonu ni mogoče preganjati, na drugi pa nikogar, ki bi jih zaščitil ali jim svetoval, kaj storiti. Tožilstvo jih je sicer obvestilo, da imajo po odstopu od uradnega pregona zdaj sami možnost prevzeti pregon, kar bodo tudi storili. Papirje so že predali celjski odvetniški pisarni Verstovšek. »Moramo ga preganjati, naj odgovarja za to, kar je storil. Vztrajali bomo. Jaz sem s tistim dopisom v rokah skoraj znorel. Komu naj se sploh pritožim? Kaj naj storim, če se naenkrat pojavi? Saj bi ga naznanil, a nisem prepričan, da bi policija sploh ukrepala. Grozljivo! Kaj je razmišljala psihiatrinja? Tudi njo bi najraje tožil,« je ogorčen Renat.

Če bodo Asanijevi Dedića zasebno preganjali, je precej večja možnost, da se nikoli več ne bo pojavil v Sloveniji, saj bi zoper njega veljala pravnomočna obtožnica. V nasprotnem ima odprte vse poti in še potrdilo o neprištevnosti. Nihče mu ne bi mogel nič. Za zdaj se je za njim izgubila vsaka sled, bržčas ga ni več v državi, a gotovo je prek svojega odvetnika na tekočem z dogodki. V svoji BiH se lahko počuti varnega, saj državi nimata sporazuma o izročanju oseb, izmenjujeta si samo sodno pošto.

V izvedenskem mnenju je sicer zapisano, da psihiatrinja Viktorija Frangež Žigon ugotavlja, da je bil Dedić takrat v afektu in ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanj, niti se obvladati. Tožilstvo je zahtevalo še kombinirano mnenje psihiatrične in klinično psihološke stroke, izdelala ga je komisija za fakultetna izvedenska mnenja. Zapisali so, da je bil obdolženec v stanju zelo visoke čustvene napetosti, da je doživljal ogroženost za svoje življenje, da je nagonsko hotel ustaviti napad, ni se mogel obvladovati, po njegovi oceni sta Asanijeva fizično močnejša od njega. Zakon pravi, da kdor ni prišteven, ni kriv za storjeno. In ker Dedić ne boleha za nobeno duševno boleznijo ali motnjo niti ni odvisen od alkohola ali psihoaktivnih snovi, ni osnove za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu. Le kdo bo odgovarjal, če bo Dedić nemara komu še kaj storil?