Zabodel jo je, ker ga je varala z njegovim bratom

JESENICE, LJUBLJANA – Zdaj mu je žal, da ne more zavrteti časa nazaj, se je 40-letni oče štirih mladoletnih otrok Peter Potočnik kesal na ljubljanskem višjem sodišču, kjer bodo odločali, ali bo zanj obveljala prisojena mu kazen s kranjskega okrožnega sodišča zaradi poskusa uboja in povzročitve hudih telesnih poškodb. Vsak dan ga preganja misel, kaj mu je bilo tega treba. Pa ne le zaradi tistega dne, ko se je s švicarskim nožičem zapodil za svojo (nekdaj) najdražjo, muči ga tudi, kako si je lahko dovolil, da ga je pijača pripeljala tako daleč. Toda v priporu bojda pridno sodeluje v terapevtski skupini in spoznava, kako drugačno je lahko življenje brez petih litrov vina in litra žganja na dan, tega si je na koncu privoščil kar v dvodecilitrskih kozarcih.

Vpil, da bo 
ubil prasico

Pred prostori TVD Partizana na Koroški Beli 21. julija lani ni zagrešil samo enega, ampak kar dve hudi kaznivi dejanji zoper življenje in telo, hkrati pa poskrbel za to, da je Slovenija dobila dva junaka, ki jima je slovenska policija podelila medalji za hrabrost. Kot je pripovedoval eden od njiju, Sandi Kamberi, je šel tistega popoldneva ravno iz službe. »Ko sem videl, da se dva lovita po ulici in vpijeta drug na drugega. Tako je, da če moški lovi žensko, ni nikoli dobro. Hude zmerljivke so letele iz ust moškega. Videti je bil nor, bil je čisto besen. Imel je pogled, kot da bi vse odtrgal. Čisto je padel ven iz konteksta.« Vpil naj bi celo: »Ubil te bom, počakaj, prasica!«

Filmski prizor je opazil tudi Meho Jusufagić, ki pa je uzrl še nož v Potočnikovih rokah. S Kamberijem sta se zapodila za njim ... Končalo se je tako, da se je Potočnik obrnil in Meha zabodel v trebuh, Sandi mu je izbil nož, ga podrl na tla, pomagal močno krvavečemu Mehu, potem pa je opazil, da je ranjena tudi ženska, »ki je v vsaki rami imela vbodno rano«. V resnici je imela 34-letna mati sinov – tedaj starih od treh do trinajst let – kar pet vbodnih ran, po dve pri lopatici in na podlahti ter eno na nadlahti, in kdo ve, ali bi še bila živa, če ne bi bilo dveh Jeseničanov, ki sta Potočniku preprečila najhujše.

Petra se je pozneje spominjala zanjo skoraj usodnih trenutkov. »V šoku sploh nisem uvidela, da zabada nož vame. Nisem čutila bolečine ob vbodih v roko in telo, menila sem, da me tolče s pestjo. Okoli sebe sem čez nekaj trenutkov videla ljudi, ki so ga vlekli z mene.« Do prepirov med njima ju je bojda često pripeljal alkohol, Peter je bil dvakrat že obsojen zaradi nasilja nad njo. Naposled ni več videla izhoda, saj naj bi jo stalno pretepal. Z otroki se je odselila. Tisti dan sta bila dogovorjena v lokalu, namenila se mu je povedati, da je med njima nepreklicno konec, saj je vložila vlogo za ločitev. Hotela mu je povedati, da bo otroke še naprej lahko videval, a se bo o tem moral posvetovati s centrom za socialno delo, ponudila mu je sporazum, da se bo z otroki vrnila v hišo, njemu pa priskrbela drugo stanovanje. On pa – začel je kričati in tolči po mizi, da ga je moral miriti natakar – naposled je izgubil živce in se pognal za njo.

Peter se večine njunega pogovora v enem od lokalov menda ne spominja, saj je doma spil tri litre vina in bil tako pijan, da se je komaj privlekel na kraj srečanja, v krvi je imel 2,9 promila alkohola in več kot štiri v urinu. Iz njenih ust je menda slišal besede, da se lahko vidita le še na sodišču in da bo otroke smel videvati le na centru za socialno delo, vse skupaj pa je po prepričanju njegovega odvetnika Mitje Severja pri njem povzročilo stanje afekta in neprištevnosti. Očitno je bil, je razlagal tudi Potočnik, v danem trenutku duševno potisnjen čez rob. Njegov spomin ima za večji del dogajanja luknjo, bežno se spominja, da so ga nekaj držali, policistov in lisic in da je v zdravstvenem domu.

Nezvesta z bratom?

Skorajšnja družinska tragedija ima bizarno ozadje, zaradi katerega Peter vztraja, da bi lahko Petro, če bi jo hotel, ubil že prej, »ne pa sredi belega dne sredi Jesenic z enim malim pipcem v roki, ki ga je imel nenehno pri sebi že od otroštva«, je svoje prepričanje o klientovi neprištevnosti še podkrepil odvetnik. Lahko bi jo, denimo, ubil tistega večera, ko naj bi domov pripeljala njegovega brata, s katerim je nato vso noč preživela v njuni spalnici.

Višja sodnica poročevalka Alenka Gregorc Puš je morala poseči v preteklost, da bi bilo razumevanje zgodbe bolj jasno. Poročena sta bila 13 let, zadnjih 10 se je Peter vdajal alkoholu, odkar naj bi ga Petra varala, naj bi svojo žalost še bolj utapljal v pijači. Nezvestoba je po njegovih besedah trajala pet, šest let, nazadnje naj bi bila v intimni zvezi z njegovim bratom. »Brat je potrdil, da je bil z njo zadnjih nekaj mesecev intimen,« je dejala sodnica.

Obramba je na okrožnem sojenju vztrajala, da je Peter dejanje storil v afektu in stanju zožene zavesti, zato bi bilo zanj namesto zaporne kazni veliko primernejši izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Tožilstvo pa je – kajpak popolnoma drugače – zavzelo stališče, da ga je kljub bistveno zmanjšani prištevnosti obvezno obsoditi na strogo kazen. Za očitani mu dejanji plus s preklicem dveh pogojnih kazni bi bila po njihovem primerna kazen osem let in devet mesecev zapora.

»Žal mi je za vse, kar se je zgodilo,« je tudi oktobra na koncu okrožnega sojenja zašepetal Potočnik, nato pa slišal besede sodnice Marjete Dvornik, zakaj ga za sedem let in dva meseca pošilja v zapor: »Že večkrat sem obravnavala ljudi, ki so bili izjemno alkoholizirani in so bili potem tudi pravnomočno obsojeni. Pomembnih je bilo več dejavnikov, to je, da ste uporabili nož v torbici in to torbico ste morali odpreti, vedeli ste, da greste na pogovor z ženo ...«

Pred višjimi sodniki je zdaj nekaj mogočih odločitev, eno pa bodo strankam sporočili v pisni obliki. Lahko potrdijo okrožno kazen, lahko prisluhnejo Potočnikovim odvetnikom, ki so jim našteli kopico predlogov (oprostilka ali razveljavitev in vrnitev prvi stopnji v novo odločanje ali vsaj znižanje kazni), tožilstvo pa okrožno sodbo napada s predlogom, da je treba kazen še zvišati, in sicer na devet let in dva meseca zapora.