VELENJE – Pet mesecev je, odkar se je v Ulici Simona Blatnika v Velenju zgodil krvavi obračun, v katerem sta hude poškodbe staknila 38-letni Renato Asani in njegov 22-letni sin Emran. Z nožem ju je hudo ranil 36-letni Elvir Dedić, državljan BiH na začasnem delu v Sloveniji, ki je prebival v bližnjem nekdanjem Vegradovem samskem domu. In dva meseca je že, odkar so ga izpustili iz pripora. Sedemčlanska družina Asani do tega tedna sploh ni vedela, da je napadalec, ki se je tako znesel nad očetom in sinom, na prostosti. Nihče jih ni o tem obvestil, poizvedovanja na sodišču in policiji so bila zaman, podrobnosti so izvedeli zgolj od novinarjev.
Ni znano, ali je sodišče Elvirju Dediću zaseglo dokumente in mu prepovedalo zapustiti državo do konca postopka. A če je kakor koli že prečkal mejo, ga kmalu bržčas ne bo nazaj. To bi bil zgolj še nov primer, kako zlahka storilci kaznivih dejanj bežijo pred slovensko roko pravice. Če je storilec na območju BiH, se lahko zanaša na dejstvo, da državi nimata sporazuma o izročanju oseb, izmenjujeta si samo sodno pisanje. Sorodnik ga je v okolici našega doma opazil v septembru. Najprej smo domnevali, da ima po vsem tem, kar smo preživeli, že privide. |
Ni bil prišteven
V uradu predsednika celjskega okrožnega sodišča so potrdili, da Dedić od 9. septembra ni več v priporu, odpravilo mu ga je vrhovno sodišče, kazenski spis pa so po končani preiskavi 16 dni pozneje odstopili tožilcem. Razlogov za izpustitev ne navajajo. Po nam dostopnih podatkih so napadalca izpustili, ker je psihiatrični izvedenec ugotovil, da v času dejanja ni bil prišteven. Odkar je izvedel, da se Dedić znova nemoteno sprehaja naokoli, oče Renato sploh ni šel na delo. Strah ga je za družino, saj bi se storilec lahko kadar koli spet pojavil. Zelo živi so še spomini, čeprav se Dedićeve podobe ne spominja. »Če bi ga srečal in bi se mi postavil ob bok, ga ne bi spoznal.« Bolj si ga je zapomnil Emran, ki je očetu prihitel na pomoč, a končal v bolnišnici s hudimi poškodbami v predelu trebuha, srca in pljuč. Rešili so ga z operacijo in dolgo je okreval, Renato pa je dobil šive po glavi, hrbtu, pod pazduho in po nadlakti.
»Nekdo od sorodnikov ga je v okolici našega doma opazil v septembru. Najprej smo domnevali, da ima po vsem tem, kar smo preživeli, že privide in smo še isti dan poklicali na celjsko sodišče. Sodnica nam je po telefonu zatrdila, da Dedić ni šel nikamor in da je za rešetkami, več pa nam lahko pove osebno. Zdaj smo se dogovorili, da gremo v petek k njej,« pove Renato. Pozanimal se je na velenjski policiji, ali kaj vedo o izpustitvi napadalca in ali imajo nemara kakšna navodila, da nanj popazijo. A tudi možje v modrem mu niso znali ničesar pojasniti. Bolj jih je zanimalo, od kod je to izvedel. »Ne vem več, koga naj še vprašam, kaj nam je storiti. Kdo nam lahko jamči varnost naših otrok, ki zvečer prihajajo iz šole? Zdaj je hitro tema in kar strese me, ko pomislim, da bi jih storilec utegnil kje pričakati. Drži, da ga dober mesec dni nihče ni opazil, v njegovi samski sobi je tema in prav mogoče, da je odšel iz države.«
Obračun
Tudi iz samskega doma – ta je tik ob stanovanjskem bloku Asanijevih, loči ju samo tlakovana pot, na kateri se je zgodil zločin – jim v zvezi z izpuščenim državljanom BiH niso ničesar pojasnili. Večina stanovalcev je vedela za dogodek, nekateri so celo videli del krvavega prizora. Je pa upravnik doma Mijo Marjanović dan po dogodku dejal, da je Elvir (zaposlen je v mariborskem Metalvaru in je v Šoštanju delal pri projektu Teš) miren in zadržan, nikomur ni nikoli storil nič žalega in je bržčas bil izzvan, nikakor pa ni prav, kar je storil. Spomnimo, da se je tisto nedeljo začelo z besednim prepirom zaradi Renatovega psa, ki ga je gospodar ošteval pod Elvirjevim oknom, Bosanec pa je menda sklepal, da kletvice letijo nanj. Prihitel je ven z nožem, Asanija, ki se je branil s palico, udaril v glavo in ga zabodel. Napadenemu očetu je na pomoč pritekel Emran, skočil je čez napadalca, ga s plastično cevjo udaril po ramenu, a je bil razjarjeni Dedić kos tudi njemu. Dvakrat ga je zabodel v predel trebuha, še hujšo rano pa mu je zadal z dolgo ureznino, ki se je končala tik ob srcu.
Renato občasno ne more premikati prstov na desni roki
Zdravnica mu je razložila, da ga bo to spremljalo vse življenje. Še naprej se bo trudil opravljati tudi delo hišnika v svojem bloku, kjer skrbi za 72 stanovanj in ljudje ga zaradi njegove prizadevnosti in poštenosti zelo spoštujejo. Družina bo od napadalca zahtevala odškodnino, čeprav so jim že vnaprej povedali, da bodo od Dedića težko kaj iztisnili. »Ne vemo, ali ima kakšne omejitve gibanja. Napad, kot sva ga doživela s sinom, se lahko ponovi pri kom drugem. Kaj če se napije in izgubi razsodnost? Pred dogodkom ga nikoli nisem videl, ga poznal ali mu bil kaj dolžan, on pa je kar eksplodiral. Branil sem se s kovinsko palico in se umikal, on pa je z ogromnim nožem mahal proti meni. Verjemite, niti na sodišču ga nisem prepoznal, pa smo med preiskavo dvakrat bili tam.«
