LJUBLJANA – Uboj 77-letne Ljubljančanke Sare Tadić konec aprila lani je včeraj na ljubljanskem okrožnem sodišču dobil epilog. Petinpetdesetletni Branko Katić je bil obsojen na 12 let zapora in plačilo 15.000 evrov odškodnine za pretrpljene duševne bolečine hčerki pokojne Liljani Erženičnik. To je polovico manj, kot je Erženičnikova sicer zahtevala v premoženjskopravnem zahtevku, zato jo je sodnica za razliko napotila na pravdo. »Gre za skrivnostni uboj iz motivov, ki so znani samo obdolžencu,« je v obrazložitvi sodbe povedala predsednica senata Vesna Podjed in dodala, da glede na vse zbrane dokaze sodišče ne more sklepati, da je Tadićevo ubil kdo drug. Katićeva zagovornica je namreč v sklepnem govoru poudarila, da se je krik Tadićeve slišal najmanj pol ure po tem, ko je Katić že zapustil stanovanje: »Vprašanje je, ali je obdolženi storil to kaznivo dejanje sam do konca ali pa je kdo drug prišel v stanovanje potem in to dejanje storil ter ga zamaskiral, kot da je bil rop. To vprašanje ostaja odprto in ni obremenilnih dokazov, da bi dejanje storil Katić.« Nadzorne kamere iz bližnje trgovine sicer jasno kažejo, da je z avtomobilom okoli pol devetih zvečer prišel na kraj zločina in ga zapustil v vsega skupaj sedmih minutah. »Obdolženi je imel zelo malo časa, da je vse to storil,« nadaljuje Podjedova in dodaja, da se je takrat pojavil neposredno pred vhodnimi vrati Tadićeve, saj mu je ta prišla odpret v spalni srajci. »Zakaj je prišel k njej, ve samo on. Iz analize klicev z njenega mobilnega telefona ni razvidno, da ga je klicala. Predmeti v stanovanju kažejo, da ni prišel z namenom, da bi jo ubil. Prišel je z namenom, ki je znan samo njemu.«
Glede na to, da je Katiću po prihodu v stanovanje ostalo le še okoli pet minut, je moral biti po besedah sodnice uboj Ljubljančanke zelo hiter. Tako nista mogla niti nazdraviti z alkoholom, kot je trdil Katić, in iz žepa ji ni vzel ključev stanovanja, saj jih spalna srajca nima. Katić, ki je tudi tokrat v zagovoru poudaril, da ni ubil nekdanje partnerice in da je bil pod vplivom črne magije, namreč vseskozi trdi, da je zaklenila vrata, ko je stopil v stanovanje, in mu zabrusila, da bo zdaj delala z njim, kar bo hotela. Ko sta nazdravila, pa ga je po njegovih besedah prijela za roko, in takrat naj bi jo odrinil ter jo s kozarcem udaril v obraz. Medtem ko je nemočna ženica še živa ležala na tleh, naj bi ji vzel ključe in odšel.
Krik groze
S tako razlago dogodka se seveda ni strinjala tožilka Helena Zobec Dolanc, ki je v sklepnem govoru zelo nazorno opisovala dogajanje. »Da bi Sara skrila ključe, ne drži. Ključ je bil v vratih,« je povedala in se čudila temu, da Katić uboj obžaluje. »Zakaj bi kdo obžaloval uboj in po drugi strani zanikal dejanje? Da je bil začaran, se lahko bere samo v pravljicah. To je bil uboj starke.«
Kot je povedala, je sosed takrat slišal le en krik, in sicer »to je bil krik groze«. »Deli lobanje in možganov so bili raztroseni po prostoru, na steni pa je bila kri poškropljena več kot meter visoko,« takratni zločin opisuje tožilka in dodaja, da je Tadićevo od 12- do 15-krat s pepelnikom, ki ga je imela na kuhinjskem pultu, udaril po temenu in zadnjem delu glave. Najmanj šest udarcev, kot je med sojenjem ugotovil sodni izvedenec, pa je bilo takšnih, ki bi lahko vsak zase takoj povzročili nezavest. Katić naj bi tako stal za njenim hrbtom, tako da se ni mogla braniti. Po dejanju pa je »v stanovanju naredil sceno ropa«. Policisti so zasegli tudi hlače obdolženca, a na njih niso našli krvavih sledi, saj jih je naslednji dan opral s krtačo, kar je med sojenjem potrdila tudi njegova partnerica. Ker je bil po besedah tožilke že obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja, je zanj predlagala najvišjo mogočo kazen, in sicer 15 let zapora.
Vpliv matere
Na koncu se je razčistilo tudi vprašanje njegove sposobnosti razumevanja svojih dejanj. Sodišče je na podlagi mnenja sodnih izvedencev presodilo, da je bila takrat njegova sposobnost razumevanja vedenja in obvladovanja zmanjšana, vendar ne bistveno. »Zavedal se je dejanja, bil je prišteven in je ravnal z naklepom,« je še povedala sodnica. Pred izrekom sodbe je kot priča nastopila tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke Martina Žmuc Tomori, ki je med drugim povedala, da pri Katiću ni ugotovila duševnih motenj, ki bi zmanjšale njegove razumske sposobnosti. Med odraščanjem pa je nanj zelo močno vplival odnos z materjo, saj je bil pogosto tarča njenih kritik in očitkov, da ne izpolnjuje pričakovanj. »Te izkušnje so vplivale na njegove odnose z ženskami,« je povedala in dodala, da sta se zaradi tega pri njem ustvarjali določena stiska in napetost. Prav to naj bi bilo po mnenju Katićeve zagovornice ključno, da se je odločil za tako skrajen korak: »Glede na Sarine grožnje, da bo uničila zvezo z njegovo takratno partnerico, je Katić to razumel kot grožnjo in za partnerico je bil pripravljen storiti vse.« Petinpetdesetletnik je sicer v zagovoru podal zahtevo za izločitev tožilke, ker naj bi poznala Saro Tadić, in je zaradi tega po njegovem mnenju zanj predlagala tako visoko kazen. Tožilka je na očitke odgovorila, da Tadićeve nikoli ni poznala in da nikoli v življenju ni bila v eni izmed ljubljanskih gostiln, kot je še trdil Katić.
