Za skoraj popoln zločin dobil 20 let

PTUJ – Dobro uro je sodnica Biserka Rojic upokojenemu policistu Milanu Volgemutu razlagala, zakaj ga je obsodila na dvajset let zapora zaradi umora ptujskega gostilničarja Branka Klinca. Besedo kriv je možakar iz Zabovcev sprejel brez vsakršne reakcije, ko pa je sodnica razkrila kazen dvajset let zapora, je bilo iz zadnje klopi slišati: »Uf.«

Tudi sicer je za izrek sodbe vladalo ogromno zanimanje. Četudi so ljudje prihajali z različnih polov, pripadnikov družine Klinc in Volgemut, pa so bile reakcije domala enake. Solze so tekle v potokih, le stežka so najbližji sorodniki obtoženega in pokojnega sprejemali podrobnosti o grozovitem umoru.

Maratonsko sojenje, v katerem je bilo zaslišanih 117 prič in narejenih 36 izvedenskih mnenj, se je le končalo. Četudi preiskovalci na kraju dejanja, gostilni Deta na Ptuju, niso našli niti enega dokaza, ki bi zločin povezal z Volgemutom, ga je sodišče na osnovi indicev kljub vsemu obsodilo. Tudi pri veliko opevanih rokavicah preiskovalci niso imeli neizpodbojnega dokaza, a kot je razložila sodnica, je bilo sodišče prepričano o njegovi krivdi, saj se je Volgemut zapletal v najrazličnejše laži. Tako so priče potrdile, da v začetku avgusta zagotovo na streljanju na bežečega zajca ni streljal ne z rokavicami ne v usnjeni jakni. Ne samo da so to potrdile priče, ampak tudi vremenske razmere – živo srebro se je povzpelo na 38 stopinj Celzija – so bile neugodne za nošenje zimskih, podloženih rokavic in usnjene jakne.

Tako na spornih, podloženih rokavicah kot tudi na jakni so namreč preiskovalci našli kapljične sledi streljanja. Izvedenec je istočasno menil, da so sledi pri streljanju s kroglo drugačne kot pri streljanju s šibrovko. A rokavice so bile le košček v obsodilnem mozaiku. Sodišče je prepričano, da ni naključje, da je bil Milan Volgemut tragične noči buden. Tako je s svojega mobilnika poslal štiri SMS-sporočila, eno namenjeno sinu, drugo sebi, tretje pa celo na stacionarno številko. Vsebina je bila za ta dnevni čas povsem neracionalna in sodnica je prepričana, da si je obtoženi tako le želel zagotoviti alibi.

»Glede na vaše delo v policiji ste natančno vedeli, kaj je treba storiti,« je Volgemutu domala popoln umor pod nos vrgla sodnica Rojičeva. Verjetno bi Volgemutu celo uspelo uresničiti peklenski načrt. Da je bil trdno prepričan, da je vse storil za popoln zločin, po mnenju sodnice dokazuje tudi, da je na razgovor s policisti prišel v morilskih rokavicah. »Šele ko so vam odvzeli prostost, ste se zavedli, da ste zares osumljenec. Zato ste se želeli znebiti rokavic, tako da ste jih skrili v hlače,« je obtoženemu razlagala sodnica. Volgemut pa je le nemo spremljal njeno predavanje, na koncu pa prevzel besedno iniciativo: »Precizno sem sledil in nasprotujem ter se izrekam za nedolžnega. Tudi sam bi imel sodišču kaj očitati ...« Takrat ga je sodnica prekinila in dejala, da bo svoje misli lahko zapisal v pritožbi.

Tudi sicer so na ptujskem sodišču včeraj vladale izredne varnostne razmere. Volgemuta, ki je že med sojenjem grozil predstavnikom medijskih hiš, so v hišo pravice najstarejšega slovenskega mesta pripeljali štirje pravosodni policisti, oblečeni v neprebojne jopiče. Opazili smo tudi tri kriminaliste, ki so pozorno spremljali vsako potezo Milana Volgemuta in njegovih najbližjih. Zdelo se je, da so se bali, da bi sam ali s pomočjo koga nekdanji policist poskušal pobegniti. Tudi zato je bil v sodni dvorani venomer prisoten kriminalist v civilu, drugi je stal pred vrati sodne dvorane, tretji pa je varoval okolico sodišča. Za vsak slučaj, pač.

Družini umorjenega Branka Klinca se je včeraj odvalila skala od srca. Četudi so ponovno slišali, da je bil njihov ljubljeni mož, oče in brat petkrat ustreljen in da se je pred streli branil, pa so sodišče vendarle zapuščali z neke vrste zadovoljstvom. Sodnica je ženo pokojnega in obe hčeri s premoženjskim zahtevkom v višini 450.000 evrov napotila na pot pravde (torej v zasebno tožbo), Volgemutu pa je naložila plačilo 3250 evrov sodnih stroškov.