LJUBLJANA – »Žal ne morem več! Ponosen sem nate, oče, in nate, mama. Mojca, bodi pridna!« je zapisal v poslovilnem pismu. V dnevniku, ki ga je pisal, je bilo moč prebrati, da ga je obsojenec S. B. nadlegoval že vse od njegovega prihoda na Dob. V enem od zapisov je potožil, da mu je S. B. grozil, ga pretepel in mu vzel ves denar, ki ga potrebuje za robo. Ob tem mu je tudi zagrozil, naj bo tiho. »S šraufencigerjem ti bom razf.... glavo, ko boš spal,« mu je bojda pretil.
Po srečanju s S. B. se je obesil
Simon Volk iz Dolnje Bitnje pri Premu je v Kopru in na Dobu prestajal kazen treh let in štirih mesecev zapora zaradi dveh kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti mladoletni osebi, posilstva in povzročitve hude telesne poškodbe. Odvisnik od drog je bil bojda za zapahi na Dobu nenehno izpostavljen pritiskom in pretepanju (poleg S. B. naj bi mu bil težave povzročal še en sojetnik), celo do mamil je zlahka prihajal. Čeprav so svojci vodstvo zapora nenehno opozarjali, kaj se mu bojda dogaja in da Simon govori o samomoru, to menda ni ukrepalo in končalo se je s tragedijo. 14. avgusta 2009 se je obesil v svoji celici, le nekaj ur prej pa je imel menda zadnje bližnje boleče srečanje s S. B.
Veliko preiskav in postopkov je doslej v zvezi z Volkovo smrtjo že potekalo, a vsaj doslej po naših informacijah ni noben dokazal, da ga je v tem primeru kakor koli pokronala država. Eden od sodnih postopkov pa se denimo prav v tem času odvija na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča. Volkovi so namreč proti državi vložili tožbo; mati Milena, oče Anton in sestra Mojca terjajo 69.213,73 evra odškodnine. Pravobranilstvo se kajpak upira priznanju odgovornosti, zato poravnalni narok ni uspel in stekel je dokazni postopek, ki se je včeraj pred sodnico Andrejko Burjo Kračman nadaljeval z zaslišanjem nekaterih zapornikov, ki bi utegnili kaj vedeti o tem, kaj se je s Simonom v resnici dogajalo med prestajanjem kazni.
Medtem pa je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice objavilo svoje stališče glede pritožbe v zadevi Milena Volk proti Sloveniji zaradi kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma njenega 2. člena, ki govori o pravici do življenja. Po materinem prepričanju je bil kršen ravno ta člen, saj domači organi niso zavarovali pravice njenega sina do življenja in niso opravili učinkovite preiskave okoliščin njegove smrti. Od sodišča v Strasbourgu je pričakovala odločitev, da ji bo država Slovenija izplačala 20.000 evrov, kar bi bilo po njenem pravično zadoščenje.
| V Koper mu je prinesla sestra O tem, kako izkoreniniti tihotapljenje drog v zapor na Dobu, bo torej po mnenju irske sodnice še kako resno moralo razmisliti vodstvo tega zavoda, znano pa je, kako je Simon Volk v enem primeru prišel do prepovedanih substanc, ko je bil še v koprskem zaporu. Tožilstvo je preganjalo njegovo sestro Mojco, da je 5. julija 2009 skupaj z mamo Mileno v koprske zapore bratu prinesla paket, v katerem je bila tudi steklenička šampona, v njej pa je bilo pet omotov z 49 tabletami, ki spadajo med prepovedane droge. Na okrožnem sodišču so jo obsodili na osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, na višjem pa so to sodbo lani potrdili. |
»Ne zatiskajte si oči!«
Vendar jo je sedemčlanski senat, v katerem je bil tudi Slovenec Boštjan M. Zupančič, zavrnil, v obrazložitvi svoje odločitve pa kljub temu tudi malce okrcal državo Slovenijo. Evropskim sodnikom se namreč res zdi, da je bil Simon med bivanjem v zavodu pod posebnim pritiskom, ki je bil povezan predvsem z njegovo neprekinjeno odvisnostjo od drog, do katerih v zaporu sploh ne bi smel priti. Vendar pa, tako evropski sodniki za človekove pravice, »organi oblasti niso mogli razumno predvideti odločitve pritožničinega sina, da bo storil samomor«.
Pri vsem tem je morda še najbolj pomenljivo ločeno mnenje irske članice senata Ann Power-Forde, ki je odkrito priznala, da je v tej zadevi nekoliko omahovala pri glasovanju z večino. Sama bi sicer le težko brez tako imenovanega razumnega dvoma zaključila, da je država odgovorna za Simonovo smrt, vendar pa ima resne pomisleke glede njegove oskrbe v času, ko je bil ranljiv zapornik. »Ko je po sporih z dvema zapornikoma grozil, da bo storil samomor, ga ne bi smeli premestiti na isti oddelek, kjer sta bila zaprta tudi onadva. Upajmo, da bodo odslej organi oblasti, kadar bo zapornik po konfliktih z drugimi zaporniki grozil s samomorom, posebej skrbno zagotovili, da stiki med takimi zaporniki ne bodo mogoči.«
Potem se je spravila še na vodstvo zavoda na Dobu, ki po njenem očitno ne ukrepa dovolj odločno, da bi preprečilo tihotapljenje mamil na ono stran svobode. »Uprava si ne more več zatiskati oči pred razširjenostjo drog v ZPKZ Dob. Iz sodbe je razvidno, da so mamila v tem zavodu dokaj lahko dostopna. Ob zavedanju tega si organi zavoda ne morejo več umiti rok nad škodljivimi posledicami svojega toleriranja problema. Sicer ne morem onkraj razumnega dvoma toženi državi naprtiti odgovornosti za njegovo smrt, upam pa lahko, da se bo na podlagi dogodkov v tej zadevi lotila odpravljanja očitnih pomanjkljivosti sedanjega režima.«
