MARIBOR – Ko je Elvis Pajić včeraj zjutraj v spremstvu treh pravosodnih policistov z vklenjenimi rokami in verigami na nogah stopal po hodniku mariborskega sodišča, se mu niti sanjalo ni, da ga pred sodno dvorano ponovno čaka trojica, ki ga je oktobra lani pretepla do neprepoznavnosti. In če bi pogledi ubijali, bi se včeraj v mariborski hiši pravice iskrilo kot že dolgo ne.
Domnevne žrtve Matej Škofič, Alen Belec in Marko Tanevski so želele slišati, kako se bo razpletalo sojenje 32-letnemu Mariborčanu Pajiću, ki je dva med njimi celo ustrelil. Če so pričakovali sodbo, so delali račun brez krčmarja – predsednice senata Tanje Rot. Ta je še pozno popoldne brala dokumentacijo iz spisa in nadaljevanje sojenja preložila na prihajajoči teden.
»Strah me je pričati,« je bilo včeraj večkrat slišati v sodni dvorani. Ena priča je svoj strah pojasnila z dejstvom, da ima doma otroke in družino. Nekateri so celo začasno izgubili spomin, a jim je sodnica z branjem njihovih izjav v preiskavi hitro pomagala k osvežitvi tega. »Tragičnega dne sem rezal živo mejo na pokopališču na Dobravi. Slišal sem tri strele, pa sem najprej pomislil, da so na pohodu lovci. A ko sem videl, kako se trije podijo po njivi, sem vedel, da gre zares. Trije so stali okrog ležečega moškega, ga brcali in pretepali. Nato je en napadalec vzel 30 centimetrov velik kamen in ga zalučal v ležečega moškega. Potem je trojica sedla v belega beemveja, se odpeljala, a je voznik po nekaj metrih ustavil in zapeljal nazaj. Spet so ga pretepali, še kakšnih deset sekund, nato so se dokončno odpeljali,« je prestrašeno razlagal Vinko Križanec.
Zgodba trojice Škofiča, Belca in Tanevskega, da jih je Pajić zasledoval in z mercedesom zapeljal pred njihovega jeklenega konjička, se je močno zamajala, ko je svojo zgodbo pripovedoval voznik tovornjaka Tadej Jančič: »Beemve (last Škofiča, op. p.) je stal sredi ceste, da sem ga komaj obvozil. Mercedes je stal za beemvejem, postavljen nekoliko s ceste. Ko sem pogledal na njivo, sem opazil pretep. Moški je imel v rokah velik kamen in ga je ležečemu metal v predel kolena. Odpeljal sem se in poklical policijo.« Kot da bi čutil, da mu voda teče v grlo, je v zadnji vrsti vstal Marko Tanevski in sodnici pojasnil: »Naj se ugotovi, kdo je koga prvi napadel. Rad bi šel na detektor laži, če je le mogoče.«
Pri sodnici Tanji Rot je nastop Tanevskega izbil sodu dno, saj je ga je opozorila, da je le priča (ustreljena Škofič in Belec nastopata kot oškodovanca) in da nima pravice govoriti. Pri tem se je obtoženi Elvis Pajić obrnil, pogledal Tanevskega in se le cinično nasmejal. Toda njegovo razpoloženje se je precej spremenilo, ko je v sodno dvorano stopila njegova žena Sanela. Le s težavo si mu je uspelo brisati solze, ki so mu nenadzorovano tekle po licu. »Da so Elvisu grozili, sem vedela že pred napadom. Toda prava zgodba se je začela šele po napadu. Klical me je gospod z imenom Barta in dejal, da želi sestanek. Z mano je šel Elvisov brat Ermin in dobili smo se pri gasilskem domu v Pekrah. Govoril je v njihovem imenu (Škofiča, Belca in Tanevskega, op. p.), češ da želijo za razkritje resnice 50.000 evrov, a jim je Barta razložil, da nismo v Ameriki. Na koncu so pristali pri desetih tisočakih, ki naj bi jih plačali v zameno, da bi na sodišču povedali resnico, kaj se je tega dne zgodilo,« je v srbohrvaščini povedala 33-letnica.
Nato se je z Vladom Barto srečala še dvakrat, enkrat na Teznem, drugič na Pobrežju. Pri zadnjem srečanju na parkirišču trgovinskega centra je sodeloval Alen Belec, Sanela Pajić pa je pogovor posnela. O dogodkih se je pogovarjala s kriminalisti, vendar kaznivega dejanja izsiljevanja ni prijavila. Da se je žena obtoženega Pajića srečala z Barto, je potrdila njena prijateljica Anita Simić. »Kako pa veste, da je bil to Barta? Vi poznate Barto?« je mladenko s Teznega vprašala tožilka Ivanka Slana. »Kdo pa ne pozna Barte,« ji je odgovorila Simićeva. Tožilka pa je brez sramu priznala: »Jaz ga ne poznam.« Anita Simić pa je razložila, da ljudje na Teznem pač tovrstne ljudi poznajo.
Senat je z zanimanjem poslušal tudi izpoved Ermina Pajića, kako je svojo svakinjo Sanelo pospremil na srečanje z Barto: »Razložil mi je, da hočejo denar za resnico. Seveda nismo plačali. In vedeti morate, da Škofič zmeraj pokliče Belca, ko je v težavah.« Nato pa je prijateljstvo med Škofičem in Belcem opisal še plastično: »Še na stranišče ne more brez njega.« Da je sovraštvo zajelo tudi družine vpletenih, potrjuje dogodek iz bolnišnice. Tam je oče Marka Tanevskega pred mamo Elvisa Pajića menda dejal: »Kaj ta svinja res ni mrtev?«
S kamnom do kome
Kot je zapisano v obtožnici, naj bi Elvis Pajić oktobra lani najprej streljal na Mateja Škofiča in ga zadel v nogo, nato ga je s kopitom pištole udaril po glavi. Streljal naj bi še na Alena Belca, ga zadel v vrat (na srečo ga je krogla le obstrelila), ga s pištolo udaril po glavi in za nameček ustrelil še v nogo. Škofič, Belec in prav tako navzoči Marko Tanevski so menda Pajića obvladali in mu odvzeli orožje. Ko so ga obvladali, naj bi pobrali kamen in ga z njim tako hudo tolkli po glavi, da so nastale rane, zaradi katerih so mu morali v mariborski bolnišnici na kar enajstih predelih šivati glavo, nekaj časa pa je celo ležal v komi.
