TOŽBENI ZAHTEVEK

Za poslanske evre se je obrisal pod nosom

Objavljeno 18. september 2014 19.05 | Posodobljeno 18. september 2014 19.05 | Piše: Boštjan Celec

Srečko Prijatelj pogorel s tožbo, s katero je terjal 103.159 evrov.

Po prvi zaporni kazni ga je doletela še druga. Foto: Boris Šuligoj

LJUBLJANA – Zapornik in poslanec Janez Janša je plačan za svoje poslansko delo, čeprav zaradi grehov nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja predlani sprejeti zakon določa, da poslancu, ki zaradi pripora ali zapora ne more opravljati funkcije, plača in druge ugodnosti ne pripadajo. Ker pa Janša svojo funkcijo opravlja, zanj torej ta določba ne velja.

Da bi moral do konca mandata prejemati plačo, pa je prepričan ravno Prijatelj, in to kljub temu, da je bil v svojem poslanskem času dalj časa priprt. Pred tremi leti so mu odvzeli poslanski mandat, ker ga je sodišče obsodilo na več kot pol leta zapora, tedanje vodstvo DZ pa mu je izplačevanje plač ustavilo že v času, ko omenjena odločba niti še ni bila vključena v poslanski zakon. Zato je Prijatelj na sodišču sprožil spor za dobrih sto tisoč evrov.

Toda delovno in socialno sodišče je zdaj zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval 103.159 evrov za čas dobrega leta, ko je bil kot poslanec v priporu in mu mandat še ni bil odvzet, ter za enoletno nadomestilo po izteku mandata. Po mnenju sodnice Klavdije Ane Magič sta bili namreč odločbi mandatno-volilne komisije državnega zbora, ki ju je v tožbi izpodbijal, popolnoma zakoniti.

Sodba še ni pravnomočna

Prijatelja so aretirali 13. marca 2010, preiskovalni sodnik ga je vtaknil v pripor, odločba o neizplačevanju plač je začela veljati 24. marca tega leta, čez slabo leto pa so mu kot pravnomočnemu obsojencu – zaradi izsiljevanja nepremičninskega posrednika Marjana Mikuža in nezakonite posesti orožja so ga doletela štiri leta zapora – skladno z zakonom o poslancih odvzeli mandat.

Čeprav je Prijatelj uveljavljal pravno varstvo proti odločbi s 24. marca 2010 pri delodajalcu in pred sodiščem, je bila njegova tožba takrat pravnomočno zavržena, zato zakonitost te odločbe za delovno sodišče ni vprašljiva. Mandat in s tem pravice in dolžnosti so mu tako prenehali ravno s to odločbo, ki je pravno zavezujoča, odločba z dne 29. marca 2011, ki jo je izpodbijal na delovnem sodišču, pa pomeni le ugotovitev o tem, da se mu plača od aretacije zaradi mirovanja pravic ni izplačevala. Sodnica Magičeva je razsodila še, da je zakonita tudi odločba z 11. aprila 2011, s katero je bila zavrnjena Prijateljeva zahteva za priznanje pravice do nadomestila plače po prenehanju mandata.

Prijatelj je v tožbi navajal še, da je bila zaporna kazen, ki jo je prestajal od 23. marca 2011, objektivni razlog po zakonu o poslancih, da ne more opravljati svojega dela, pozneje pa najti ustrezne zaposlitve, toda sodišče se je strinjalo s pravobranilstvom, da prestajanje kazni pač ne more biti objektivni razlog, saj sodba kazenskega sodišča temelji na njegovi kazenski, torej subjektivni odgovornosti. Sodnica sklene, da le zaradi svojih dejanj ni mogel nadaljevati poslanskega dela, po izteku mandata pa ne najti službe.

Sodba, s katero mora Prijatelj državi vrniti 2242 evrov sodnih stroškov, še ni pravnomočna in pričakovati je, da se bo nanjo pritožil. Čeprav so ga 11. decembra lani predčasno izpustili iz zapora, je bil na prostosti le dobra dva meseca. Medtem ga je namreč doletela še ena pravnomočna obsodba, zaradi napeljevanja k dajanju daril in sprejemanja daril so ga obsodili na še dve leti zapora; skupaj z nekdanjim prvim možem Luke Koper Robertom Časarjem in Mikužem so ga spoznali za krivega zaradi mešetarjenja z zemljišči na Orleški gmajni.

Deli s prijatelji