LJUBLJANA –»Niti dva meseca niste bili zunaj. Takoj, ko ste prišli iz zapora, ste se zapletli v nova kazniva dejanja. Imate partnerico, zvesto vas je čakala, medtem ko ste bili v zaporu. Mama vam je priskrbela avto. Imeli ste možnost, da se vrnete na prava pota, priložnost, da normalno zaživite, pa je niste izkoristili, ampak ste zakockali zadevo. Devetnajst let zapora!« je bil neusmiljen ljubljanski okrožni kazenski sodnik Srečko Škerbec, potem ko je debelo uro našteval grehe 26-letnega Edisa Merdanovića, ki si jih je ta nabral v enem samem julijskem koncu tedna, ter predstavil kazni, ki mu jih je prisodil njegov senat: štirje ropi po dve leti in šest mesecev, posilstvo tri leta, tri spolna nasilja od leta in štiri mesece do dveh let in šest mesecev, nasilništvo leto in mesec ter grožnja osem mesecev zapora. Plus tega preklic petmesečne pogojne kazni zaradi velike tatvine, enotna kazen torej slabi dve desetletji prisilnega bivanja na oni strani svobode.
»Pipni mi ga«
S seboj je vsakič imel pištolo, resda signalno, a kako naj bi to vedele natakarice, prodajalke ali pa le naključne ženske, ki si jih je izbiral za tarče. Najprej je 18. julija udaril v eni od postojnskih trgovin. Bila je sama, ko je vstopil. Naj mu ga »malo pipne«, je postal pogumen, ko je vanjo uperil cev. Zvlekel jo je v skladišče, revo je bilo na smrt strah, prisiljena ga je bila oralno zadovoljiti. Iz blagajne je ukradel 285 evrov ter odšel po besedah pretnje, naj ne kliče policije, »ker se bom vrnil in te ubil«!
Naslednji dan je vstopil v ljubljanski lokal. Tudi ta je bila sama. Najprej ji je vzel 80 evrov, nato jo je porinil v skladišče in od nje zahteval, naj ga oralno zadovolji. Temu se je uprla, a je tudi vanjo pomeril orožje, da ga je morala zadovoljiti z rokami.
Dvajsetega julija ga je zlo še posebej obsedlo. Na Tržaški v Ljubljani jo je zaparkiral in spraševal po neki ulici. Potem jo je prisilil, da je presedla v njegov avto. Odpeljal jo je na samo in od nje zahteval oralni seks. Moč orožja je tudi v tem primeru naredila svoje in končalo se je tako, da jo je potisnil ob avtomobil ter brutalno posilil, ji nato vzel 90 evrov in z osebne izkaznice prepisal njene podatke, češ da jo bo že našel, če ga bo prijavila.
V okolici Brezovice je imela tudi naslednja žrtev smolo, da je bila v lokalu sama. »Bodi tiho!« je zakričal in jo jel vleči proti sanitarijam. Ker pa je svojčas delala v poslu prodajanja replik orožja, je edina posumila, da pištola morda ni prava, zato je začela kričati in zbežal je. Odpeljal se je do Vrhnike in še eni natvezil, da išče neko ulico. Sedel je v njen avto ter vanjo pomeril pištolo, začel je tolči po njej, zbežala mu je ven, tam pa jo je pred pričami zbil na tla in še naprej obdeloval s pestmi.
Preden se je tistega dne odpeljal na počivališče Barje in so ga med tuširanjem le prijeli ter mu nataknili lisice, je obiskal še en lokal v okolici Brezovice. Naročil si je pijačo. Ko je odšla v skladišče, je izvlekel pištolo ter ji sledil. Napadel jo je, rotila ga je, naj jo pusti pri miru, saj ima doma hčerkici, a je kljub temu hotel oralno zadovoljitev. Preden je odšel, ji je dejal, naj pomisli na svoja otroka, in ji pomenljivo pokazal svojo pištolo. Sporočilo je bilo jasno; ne prijavljaj me, saj bom obračunal s tvojima hčerkama.
Najprej odrivala, potem vabila?
Večina sodnega procesa je zaradi zaščite žrtev potekala za zaprtimi vrati. »Tri od njih so potrebovale zdravniško pomoč zaradi duševnih težav. Uničene so! Ena hodi vsak dan na Šmarno goro, da se spuca. Ne more delati, ne more živeti. Druga se med študijem psihologije ukvarja le še sama s seboj. Kako naj se reši?!« so med izrekom sodbe sekale Škerbčeve besede.
Merdanović jih je spremljal nemo in brezizrazno. Branil se je, da ženskam ni storil ničesar, le denar jim je vzel, tiste, ki so šle z njim, pa so šle prostovoljno, eni je zato celo plačal. »Za eno od vaših žrtev tudi trdite, da je bila z vami voljna občevati, da je privolila v odnos in bila z njim zadovoljna. Pravite celo, da je najprej res nekaj vpila in vas odrivala, potem pa je nenadoma z njene strani padla ideja o spolnem dejanju, da je bilo to njena pobuda. Najprej je torej vpila in vas odrivala, potem pa kar naenkrat obrnila ploščo?! Ne verjamem niti eni od vaših zgodb. Take ženske že ne bi šle na policijo. Te pa so, in to vse. Ker ste bili pod vplivom kokaina, je bil vaš um malce zamegljen, toda bili ste prištevni, hoteli ste narediti to, kar ste!« je sklenil sodnik in pomignil paznikom, naj ga do pravnomočnosti sodbe odpeljejo nazaj na Povšetovo.
Edisa Merdanovića so kljub rosnim letom doslej že dvakrat poslali za zapahe, zaradi serije ropov je bil enkrat obsojen na tri leta zapora, enkrat pa še za pol leta dlje. Tožilstvo je tokrat zanj zahtevalo še višjo kazen od 19 let zapora, kolikor jih je prisodil Škerbčev senat, in sicer 24 let zapora, zato bodo organi pregona razmislili, ali se bodo pritožili na višjo sodno instanco. Obramba se zagotovo bo.
Mati verjame, da je sin nedolžen
Veliko bolj nemirno kot Edis Merdanović je besede sodbe v imenu ljudstva poslušala njegova mati. Potem pa je zahtevala pravico, da javnosti pove, kaj si misli o svojem sinu. Verjame njemu, ki trdi, da je nedolžen, celo popolnoma nedolžen. »To je napaka sodišča. Ni kriv. Niti ena zadeva mu ni dokazana. Tako jaz mislim. Še zdravnica je za žensko, ki naj bi bila posiljena, rekla, da v zadnjih 24 urah ni imela spolnega odnosa. Nekdo stoji za tem, nekdo hoče, da je moj sin do konca življenja v zaporu. Ne vem kdo, a nekdo je. On ni ropal, denar je vzel za drogo. Tem ženskam je najverjetneje prinesel kokain. Vem, da ga izsiljujejo iz Srbije, ne vem pa kdo. To se vleče že sedem let. Tudi mene so klicali, mi grozili, da se me bodo znebili. Ne vem kdo, bila je skrita številka. A zdaj mi je tako vseeno, naj naredijo, kar hočejo.«
