Za padec v prepad na Voglu kriv sam

LJUBLJANA, LOŽNICA – Gašperjevi svojci so sicer priznavali tudi njegov 40-odstotni prispevek k tragediji, vendar so ljubljansko okrajno pravdno sodnico Majo Jurić prepričali tisti, ki so bili toženi: predstavniki Gozdarsko-kmetijske zadruge Srednja vas pri Bohinju, družbe Dunis, d. o. o., ter pravobranilci za Republiko Slovenijo. »V goratem svetu pač veljajo posebna pravila vedenja, zato je bil bistven prispevek pokojnega,« so lastniki spornih parcel (zgodilo se je namreč na kraju, ki naj bi bilo stičišče parcel treh lastnikov) ugovarjali že na začetku pravdanja in vztrajali, da si je bil Gašper kar sam kriv za to, da je na Voglu omahnil v prepad in smrt. Prvostopenjsko sodišče je zdaj res razsodilo tako, saj je zavrnilo zahtevek, v katerem so Antlogovi iz Ložnice pri Žalcu zahtevali odškodnino: Gašperjev oče Franc, mati Bojana in brat Iztok so terjali po 9000 evrov.

Usodni zdrs

Kot nam je pred sojenjem povedal Franc Antloga, ga vselej razburi, ko se na obletnico sinove smrti odpravi na prizorišče tragedije. »Odidem tja in prižgem svečo. Kako je zdaj vse zaščiteno in so postavljeni opozorilni znaki. Če bi bila ogledna točka že tedaj tako zavarovana, bi bil naš Gašper še živ.«

Zgodilo se je 21. februarja 2009. Skupina prijateljev se je na Voglu nastanila v eni izmed počitniških koč. Po kosilu so odšli na sprehod do Ski hotela Vogel, kjer je ob zahodni strani objekta razgledna točka. Nekateri so se kepali, drugi, med njimi je bil tudi 19-letni Gašper, pa so se odpravili do razgledne točke in z višine 1500 metrov občudovali okolico. Nenadoma mu je zdrsnilo in po nekaj metrih drsenja po zaledenelem snegu je padel čez previs kakšnih 70 metrov v prepad, tam pa se je od police odbil in sledil je še 700 metrov globok padec.

Njegova družina je vse od začetka prepričana, da se to ne bi smelo zgoditi. Spraševali so pristojne hotela, zakaj niso zaščitili razgledne točke, tik za katero je prepad. »Ni bilo niti varnostne ograje niti znaka, da je nevarno,« je vztrajal Gašperjev oče, v tožbi pa so Antlogovi zapisali še, da so na Voglu s turistično tablo obiskovalce celo vabili na to razgledno točko.

Ograja pri treh metrih snega?

Kranjski kriminalisti, ki so preiskali primer, niso sicer nikogar kazensko ovadili. Ugotovili so le, da je tuja krivda izključena, »kakšnih drugih okoliščin razen tega, da je šlo za usoden zdrs, pa nismo ugotovili«.

Od upravljalca hotela, podjetja Alpe-Adria, so Antlogovim ugovarjali, da je ploščad, s katere je omahnil Gašper, planinski prostor, ki niti funkcionalno niti tehnološko ne pripada podjetju, njihovi gostje pa do tega kraja ne morejo dostopati iz hotelske stavbe. Pravobranilci so nedolžnost države branili z besedami, da ta sporne parcele ne upravlja, ampak jo ima v uporabi imetnik služnostne pravice. Sicer pa so toženi ubrano ugovarjali še, da ni res, da je na razgledno ploščad vabila reklamna tabla, ampak je bilo na objektu hotela Vogel celo opozorilo o nevarnosti padca v globino.

Postavitev ograje po njihovem ne bi ničesar rešila, saj gre za območje, kjer je veliko snega – usodnega 21. februarja pred petimi leti ga je denimo bilo več kot tri metre –, in bi jo bela odeja preprosto prekrila. Glede vabila obiskovalcem na razgledno točko pa so v zadrugi vztrajali, da je bila v resnici namenjena za tako točko na terasi hotela, ki pa je zaradi nevarnosti zaprta za obiskovalce. Je pa bil, vztrajajo, na vidnem mestu, ob robu zahodne strani hotela, postavljen dobro viden znak, ki opozarja na padec v globino. Zato so vsi toženi vztrajali: Gašperjev prispevek k tragediji še zdaleč ni bil le 40-, ampak 100-odstoten.

Sodnica:
 Sam je tvegal

Po mnenju sodnice se padec ni zgodil na smučišču oziroma na kraju, ki bi bil z njim kakor koli povezan, da bi lahko odgovornost naprtili upravljalcu smučišča. Jurićeva se sicer strinja, da je Gašper v smrt omahnil v ski centru, a po njenem ni zakonodaje na svetu, ki bi odgovornost upravljalca smučišč prenesla na vse površine, ki so v okolici.

Četudi je bila na hotelu informativna tabla, ki je vabila na razgledno točko, pa je bil res postavljen tudi znak za nevarnost padca v globino. »Ker je v gorah običajno, da se z nekaterih točk ponujajo prekrasni razgledi, ni nič neobičajnega in sploh ni nevarno, da s tablo opozorijo na tako točko. Toda na takih krajih veljajo splošna pravila vedenja v gorah,« je v sodbi zapisala Jurićeva.

V gorah pa se je, je nadaljevala, »treba vesti tako, da varuješ svoje življenje. To najprej pomeni, da imaš primerno obutev, ki je Gašper Antloga ni imel, nato pa tudi razumnost, ki se pričakuje od povprečnega človeka, ki se znajde v takih okoliščinah. Ne hodi se po zaledenelem snegu proti prepadu ali v bližino, ne glede na to, ali je tam znak za nevarnost padca ali ga ni.«

Nobeden od tistih, ki so se v bližini hotela kepali ali skakali po snegu, se ni približal robu prepada, zapiše sodnica, eden od nesrečnikovih prijateljev pa se je zaradi poledenele površine celo umaknil. »Gašper je bil polnoleten, pri čemer ni razloga, da bi dvomili o sposobnosti njegovega razsojanja, zato je bilo njegovo ravnanje tvegano in je presegalo razumno mejo, in odgovornost za takšno ravnanje je bila torej izključno njegova,« je bil odločilni stavek, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbeni zahtevek.

Antlogovi se s takim sklepom pravde kajpak ne strinjajo, zato so se prek odvetnika Roberta Pungerla že pritožili na višje sodišče.