PTUJ – Da se – v nasprotju z Robertom Tomažem Zavašnikom, ki se mora skrivati še dobra dva meseca, pa mu ne bo treba za zapahe – ne splača bežati pred roko pravice, je 1. januarja na svoji koži občutil 38-letni Oliver Hriberšek. Šestnajst let mu ni niti na misel prišlo, da bi zašel v Slovenijo, dobro je namreč vedel, da bi ob morebitnem srečanju s policisti tvegal aretacijo, toda ves ta čas sploh ni bil daleč od domovine. Preselil se je tik čez mejo na Hrvaško, v tej državi pa je na novega leta dan začel veljati nov zakon, po katerem ni bil več varen pred tiralico ter evropskim nalogom za prijetje, ki ju je zanj razpisalo ptujsko okrožno sodišče. Nedosegljiv našemu pravosodju pa bi moral biti le še štiri leta, marca 2018 bi kazenski pregon proti njemu zastaral.
Skupaj na zatožni klopi
Po novem hrvaška zakonodaja določa, da mora ta država članicam EU predajati tiste nepridiprave, ki so v eni od njih grešili tudi pred letom 2002. Spremembo je Hriberšek dočakal v Gornji Višnjici pri Varaždinu, kot rojstni kraj je sicer na svojem profilu na facebooku zapisal Podlehnik, po fotografijah sodeč pa si je med begom na Hrvaškem ustvaril tudi družino. Še dva dni pred novim letom je objavil fotografijo otroka pred okrašeno jelko, na novega leta dan pa so ga obiskali hrvaški policisti in ga odpeljali na županinjsko sodišče v Varaždinu. Tam so ekspresno odločili, da ugodijo zadevi Ptujčanov po njegovi izročitvi, in ga do izvršitve predaje zadržali v priporu.
»Glavno obravnavo bo sodišče določilo takoj, ko bo obdolženi Hriberšek izročen Republiki Sloveniji, predvidoma v mesecu marcu,« je januarja na naše vprašanje odgovorila podpredsednica ptujskega sodišča Biserka Rojic, toda izročitev je bila bliskovita in sojenje se bo pred njihovo kazensko sodnico Katjo Kolarič začelo že danes.
Na zatožni klopi mu bo družbo delal Aljoša Vogrinec, ki so mu pred časom že poskušali soditi, vendar pa so očitno ugotovili, da mu bodo krivdo lahko dokazali le, če bo ob njem tudi Hriberšek, zato so postopek prekinili.
Danes tudi Pintariću Predsednik ptujskega okrožnega sodišča Andrej Žmauc nam je pojasnil, da so slovenski kriminalisti od hrvaških kolegov Hriberška dobili v roke 6. februarja in da bo proti njemu in Vogrincu danes predobravnavni narok, torej se bosta lahko izrekla o krivdi. Varaždinski policisti pa na novega leta dan niso prijeli le njega, pač pa tudi Hrvata Ivico Pintarića, ki ga ptujski tožilci bremenijo ponarejanja listin. Prvi mož ptujskega sodišča dodaja, da so bili z GPU obveščeni, da je bil Sloveniji izročen 31. januarja, in tudi proti njemu bo danes pred sodnico Katjo Kolarič potekal predobravnavni narok. |
Pretepen na kavču zapuščene hiške
Prav vsi tudi ptujski tožilci so morali po vesti o njegovi aretaciji malce pobrskati po svojih arhivih, da so na plan izvlekli porumenelo obtožbo, ki Hriberška in Vogrinca bremeni, da sta 16. marca 1998 v kraju Zakl 45-letnemu Petru Topolovcu povzročila tako hude poškodbe, da je ta nekaj ur pozneje umrl. Preti jima do 10 let zapora.
V tem haloškem kraju sta dala Topolovcu streho nad glavo Rudko Vindiš in njegova partnerica Kristi Vogrinec. Usodnega dne se je odel v boljšo obleko in se odpravil na pogreb nekega znanca. K Vindišu se pa ni vrnil in pozneje so ga našli mrtvega na kavču v zapuščeni hiški. Pretepen je bil do smrti. Preiskovalce so poti pripeljale do komaj 22-letnih Hriberška in Vogrinca, zakaj sta se sploh spravila nad Domžalčana, pa bosta torej lahko pojasnila po vseh teh letih.
O Petru živelj v Halozah po zločinu ni našel zle besede. Govorili so, da je bil maskota njihovih krajev: »Rad je živel. Bil je doma povsod in nikjer. Povsod, kjer so mu dali delo, ga zato nahranili in mu dali kakšen kozarček ali dva. Bil je dobrega srca. Nikomur ni hotel žalega, a so si ga ljudje privoščili. Ampak pretepali so ga mnogi, vendar se ni nikoli pritoževal,« so pripovedovali. Začeli so zbirati denar, da bi ga pokopali, a je po njegovo truplo prišel oče in ga odpeljal v Domžale.
Da bodo bratovima krvnikoma po vsem tem času res začeli soditi, komaj verjame Petrova sestra Irena, hudo pa ji je, da tega trenutka ni dočakal tudi njun oče: »Umrl je pred štirimi leti, in vse, kar vem o tej zadevi, vem iz njegovih ust. Ves ta čas živim z mislijo, da so kar tako ubili človeka, in se jim ne zgodi nič. Končno, torej. Vendar pa nam to Pera ne bo vrnilo.«
