KRŠKO – Andrej Beuc je bil šele peti Slovenec, ki se je, odkar imamo svojo državo, pridružil pogumnim skakalcem in skočil z mostu v Zvorniku. Ko je leta 2014 to storil, je Krško oziroma bližnja vas Zdole resnično dobila svojega junaka. Živel je za vratolomne skoke globoko z mostov.
Več kot 1000 skokov
»Postaviš se na most, se zbereš, odmisliš vse okoli sebe, v glavi pa imaš le to, da se pravilno odrineš. Bistveno je, da prideš v pravi kot. Cilj je, da v zraku ustvariš podobo lastovke, zato se je treba pošteno odriniti. V vodo priletiš s hitrostjo, ki znaša okoli 90 kilometrov na uro,« je opisoval, kaj se dogaja med skokom. Andrej je na leto naredil več kot sto skokov, za seboj jih je imel že več kot tisoč.
»Vedno sem imel rad višino, ni me bilo strah,« se je spominjal začetkov v tem športu, kjer seveda ne manjka pasti in nevarnosti. »Brez zvrhane mere poguma in treninga nimaš, denimo, v Mostarju kaj iskati! Če nisi pravi, se lahko hitro poškoduješ!« Včasih je z družino živel v Nemčiji. V Freisingu je prvič videl skoke z mostu, se v hipu navdušil nad njimi ter jim ostal zapisan vse do usodnega avgustovskega dne pred natanko letom dni.
Mahal na pomoč
Z Andrejem smo se na Slovenskih novicah slišali še konec julija lani, ko nam je razkril načrte za bližajoča se nastopa v Mostarju in Zvorniku. »Zagotovo bo kaj materiala, da naredimo še kakšno zgodbo,« je zadovoljno dejal. Neznansko si je želel stati na stopničkah. Kar bi mu že čez nekaj dni tudi uspelo, a je vmes posegla črna usoda.
Hrabro se je pognal v reko Drino z 20-metrskega mostu. Prislužil si je bučen aplavz ter visoko sodniško oceno 8,5. Za kratek čas se je 33-letni Andrej Beuc še pokazal na površini reke in z roko nakazal, da potrebuje pomoč. Nato je izginil pod gladino. Sledili so žvižgi, nato pa šok med gledalci prireditve v bosanskem Zvorniku. Tekmovanje, ki so ga priredili prvič po 25 letih, so prekinili.
Jernej Klinar z Jesenic, ki bi moral nastopiti za njim, se je spominjal: »Prineslo ga je ven, potem se je začel utapljati. Spodaj na gladini sta bila dva čolna in dva kajaka, notri pa nesposobna ekipa reševalcev. Ko sta se med gledalci že začeli vzklikanje in vreščanje, reševalci še kar niso šli iz čolnov. Na glas sem jim vpil, 'kje je?!' Joj, le zakaj se nisem pognal dol z mostu,« se je spraševal v obupu. »Šest nas je bilo še zgoraj. Ampak, saj naj bi bili vsi izurjeni reševalci, ki so jih pripeljali iz Beograda, pa se je videlo, da so bili popolni analfabeti. Lepo vas prosim, v rešilnem jopiču je hotel za Andrejem v globino. Bolje, da ne uporabim besed! Ko je Andrej prišel iz vode, ni bilo nobenega blizu, ko se je že utapljal, so šele prišli do njega. Ko smo vpili, kje je Andrej, si je potapljač šele nadeval masko in jeklenko, ki bi jo moral imeti ves čas na sebi, v sekundi bi moral biti v vodi. Pa še to: bili so odločno predaleč od kraja, kjer smo pristali v vodi!«
Našli so ga čez štiri dni
Nesrečnega skakalca so našli šele štiri dni pozneje, kar 15 kilometrov proč, v kraju Kozluk. Abdulah Hasanović ga je z bližnje njive – prvi opazil. »S psom sem se odpravil ravno do njive, ta je nedaleč od reke. Niti nisem nameraval do brežine, saj je bila ta po deževju blatna, domala neprehodna. Pes pa je kar naprej silil k bregu in me vlekel k vodi. Zato sem po dobrih desetih metrih v enem izmed rokavov med razraslimi vrbami nekaj opazil. Sprva sem mislil, da je lutka, ko sem prišel bližje, je bilo jasno, da je truplo. Tedaj sem poklical policijo.«
Truplo sta prišli takoj identificirat tudi Andrejeva mama Zdenka in njegova sestra Zlatka Kolman. Andrej je umrl zaradi zloma vratnih vretenc, so jima razodevali po obdukciji, Zdenka pa je že takrat namignila, da bo tožila zaradi katastrofalne organizacije tekmovanja in malomarnega reševanja.
Župan Zvornika Zoran Stevanović, ki je v teh dneh pripravil nekakšno komemoracijo ob obletnici tragičnega dogodka, ji je izrekel sožalje ter dejal, da so bili to izjemno težki dnevi, tako zanj kot za prebivalce Zvornika. »Hvala bogu, da so ga vendarle našli in da ga bodo lahko zdaj dostojno pokopali. Žal mi je, da se je to zgodilo.« Skrušeni Zdenki, ki je izgubila otroka, je še zatrdil, da ga lahko pokliče kadar koli, da ji bo ves čas na razpolago.
Arogantni župan
Stevanović očitno ni mislil resno. Po več kot enem letu družina pokojnega Andreja še vedno tava v polju številnih neizpolnjenih obljub in vprašanj, na katera še niso dobili odgovora. Menda je ozadje ovito v številna prikrivanja, balkanske posle, v popoln mrk. Župan je Zdenki še večkrat dejal, da s smrtjo njenega sina nima prav nič čeprav je bil dogodek organiziran pod njegovim patronatom, Zdenka je že zdavnaj obupala tudi nad tožilstvom, ki je že kmalu odstopilo od pregona. V malomarnem reševanju ni videlo krivca.
Župan bi se poravnal za dva ali tri tisoč evrskih tisočakov, smo izvedeli, kar je za družino pokojnega Beuca odločno premalo, »ne nazadnje je na grbi moje mame z nizko pokojnino ostal tudi bratov kredit za hišo,« je sporočila Zlatka Kolman. »Zadnjih pet mesecev je mama župana že večkrat želela priklicati, pa dobila zgolj odgovor, da jo bo poklical nazaj.« Seveda je ni, še več, župan ji je dejal, da ima v Sloveniji neke posle in da se bo zanesljivo oglasil. Najbrž je bila to le fraza, s katero jo je poskušal na lahek način odpraviti.
Zlatka je še zmeraj prepričana, da bi njen brat, če bi ga pravočasno rešili, še vedno živel. Od nje smo izvedeli, da njena mama počasi izgublja potrpljenje. Resnici bi rada prišla do dna. Na njeni strani je tudi ogromno podpornikov, tudi iz Republike srbske, ki so še vedno zgroženi nad ukrepanjem organizatorja, reševalcev in tožilstva.
