KRANJ – Čez vikend je nekaj prebivalcev podalpske kolonije Slovanov namesto skrb za rodno grudo ob političnih vragolijah izvoljencev ljudstva teh in onih umetniških smeri bolj zanimalo, koliko časa bodo žulili ponujeno prehrano z jedilnega lista zavodov za prestajanje kazenskih sankcij.
Na zatožni klopi kranjske sodnije so obravnavo po obravnavo sedali Milanko Sredić, Martin Udovič, rekreativcem znan kot lastnik propadlega ljubljanskega športnega centra Gradiant, Dejan Vidmar, obtožen veleropa sefov SKB, Dule Miklić, Dejan Pejovski, Nebojša Čubrilović, Žarko Tešanović in Miroslav Banjanac. Med obtoženimi je bil kot deveti člen hudodelske združbe v začetku tudi Toni Radunić Progar, a je v Splitu rojeni mornar, ki naj bi v norveškem Oslu dokončal svojo pomorsko fakulteto, s tožilske ponudbe zgrabil leto zapora in dodatni bonus v obliki statusa zaščitene priče. Obtožbe s frontne linije tožilstva, podprte z njegovimi podrobnimi podatki, so bile povezane s tihotapljenjem več kilogramov kokaina, natančna policijska tehtnica se je ob aretaciji Radunić Progarja in Udoviča na avtocesti med Lescami in Radovljico pred dobrima dvema letoma ustavila pri teži pakiranja prehranskega dopolnila za dodatno oskrbo sesnih pujskov. Toda 20 kilogramov omenjenega krmila za prašičke stane nekaj manj kot 70 evrov, pa še legalno se trguje z njim, toliko kokaina, kot so ga našli v avtomobilu, pa bi ob ponudbi po drobnoprodajni mreži slovenskim in italijanskim zasvojencem večinoma iz visoke družbe in srednjega razreda dosegel vrtoglavih 900.000 do morda celo milijon evrov. In to početje seveda ni zakonito.
Med sojenjem se je izkazalo, da je skesanec Radunić Progar delal ne le na morju od Avstralije do Skandinavije, temveč se je za majhen denar udinjal policiji kot informator. Kot je povedal med svojim pričanjem prek videokonference, je našim možem postave prodajal informacije o drugih dilerjih v letih 2011 in 2012 za švohotnih 400 evrov. V tokratnem poskusu reševanja lastne kože je po besedah tožilke Tanje Frank Eler s pravo kakovostjo informacij, ki jih je podal tožilstvu, vplival na odločitev za višino kazni, ki mu je bila odmerjena. Njegovo sodelovanje z organi zakona je eden od prisotnih članov sorodstva, ki so spremljali izrek sodbe, pokomentiral: »Toni naj se do konca življenja skrije nekam daleč pod zemljo, saj mu tudi najboljši plastični kirurg ne bo toliko spremenil videza, da ga ne bi našli.« Zagotovo se ob srečanju v prihodnosti ne bodo pogovarjali o vremenu, morda takem, ki je bilo ob dostavi pripornikov iz priporov na sodnijo. Življenjske sopotnice vklenjenih so kljub dokaj vedremu ozračju odpirale dežnike in poskušale preprečiti fotografiranje obtoženih.
Primer je bil odmeven, že zahtevane kazni za člane združbe pa so bile sorazmerno visoke ob pregledu arhivov o podobnih primerih in kilažah droge v nelegalnem prometu. Precej se je iskrilo med sklepnimi besedami obrambe, ko je Milan Krstić, na skrbi je imel Mikića, nasprotoval vsem navajanjem državne tožilke, saj naj tožilstvo ne bi upoštevalo zakona, po katerem imata obe strani enake pravice. Marko Makuc, odvetnik, ki je branil Tešanovića, je menil, da je tožilstvo v nasprotju z določili zakona o kazenskem postopku večkrat dobesedno barantalo z Radunić Progarjem, zaradi česar je vprašljiva prostovoljnost njegovega angažmaja: »Radunić Progarjevo pričanje naj se zavrne, saj gre za večkrat obsojenega lažnivca in goljufa. Na njegovem pričevanju ni mogoče graditi obsodilnih sodb.« Med končnimi govori je še najbolj izstopalo branjenje Sredića, zanj je zastavil obrambno besedo odvetnik Miha Kozinc, ki je navrgel, da je bil postopek proti njegovemu klientu začet s kršitvami ustavnih pravic do svobodne izbire zagovornika in prostorske zasebnosti, hkrati je naštel številne kršitve zakona, ki naj bi bile storjene tako med postopkom določitve statusa zaščitene priče Radunić Progarju: »Kronska priča je kronični ponarejevalec in goljuf, ki ga skoraj vsako leto od leta 2000 bremeni najmanj en kazenski postopek. Radunić Progar je lagal in si z lažmi kupil prostost.«
Padla je odločitev in predsednica sodnega senata Metka Radjenovič je prebrala obsodbo, ki je naložila vpletenim skupno 56 let zapora, brez vštetega leta žvižgaču Radunić Progarju. Milanku Srediću, osebno naj bi bil vrhovni vodja združbe, je bila izrečena kazen dolgih 13 let zapora, sicer je bilo zanj tožilstvo zahtevalo 15 let. Dve leti manj od zahtevanih ducat let bo za zapahi Dule Mikić, Dejan Vidmar in Martin Udovič bosta sedela po osem let (od zahtevanih devet in osem), Dejan Pejovski bo namesto devet zahtevanih v zaporu sedem let, Žarko Težanović šest (od zahtevanih osem), Nebojša Čubrilović in Miroslav Banjanac, zanju je bilo zaželenih po tri leta in pol za rešetkami, pa bosta zaprta dve leti in pol ter leto in pol. Člani odvetniškega zbora obrambe po koncu sojenja niso hoteli dajati izjav, a dvomimo, da ne bodo uporabili vzvodov pritožbe.
Zaradi manjkajoče vinjete padli v roke policistov
Nadzorniki Darsa so 21. junija 2012 na gorenjski avtocesti ustavili fiat multiplo brez vinjete. Voznik in sovoznik, bila sta Martin Udovič in Toni Radunić Progar, sta se začela prepirati z nadzorniki, ti so poklicali policijo, ta pa je v avtu našla dvajset kilogramov čistega kokaina, ki je pripotoval iz Brazilije do Francije, čez Evropo do Slovenije. Večina pošiljke naj bi šla naprej v Italjo. Radunić Progar se je hitro odločil za sodelovanje s tožilstvom, zato so septembra istega leta aretirali po hišnih preiskavah še dodatne vpletene v združbo, v kateri sta bila Udovič in skesanec Radunić Progar le kurirja. Slišati je bilo, da je združba pod poveljevanjem Milanka Sredića delovala kot dobro namazan stroj za tihotapljenje južnoameriškega kokaina v Slovenijo, od tod pa na trg v italijansko prestolnico. Na sledi naj bi jim bil že Interpol, česar pa pri nas nikoli niso uradno potrdili. Po mamilo je bilo treba čez lužo, in sicer v brazilski Fortalezo, kjer se je opravila nabava pri tam živečih in delujočih balkanskih rojakih, drogo so nato z ladjami spravljali do francoskega Le Havra, od tam pa z multiplo do Ljubljane in naprej do večnega mesta Rim. V arhivih črne kronike se je od celotne združbe pred tem pojavil le Žarko Tešanović, ki so ga bremenili, da je decembra 2006 pred ljubljanskim lokalom Aladin streljal v tri ljudi in jih ranil, vendar kriminalistom ni uspelo zbrati podatkov proti njemu. Pozneje se je bojda sam ustrelil v glavo, zaradi česar je danes invalid.
