Za klanje mila kazen in še privilegiji na Dobu

LJUBLJANA, DOB – »Generalni državni tožilec je, potem ko je bil seznanjen s pravnomočnostjo zadeve, odredil nadzor nad delom štirih državnih tožilcev, ki so v tej zadevi sprejeli tožilske odločitve. Nadzor je končan, ker pa ugotovitve tožilci še niso prejeli, vas o njej ne moremo obvestiti,« je glede primera Vlaović sporočila svetovalka za odnose z javnostjo pri vrhovnem državnem tožilstvu mag. Marjetka Raušl Lesjak.

Če to ni poskus umora ...

»Saj ni bila zgrožena le laična javnost, tudi na našem tožilstvu smo se tisti, ki z zadevo nismo imeli opravka, začudeno spogledovali, kako lahko kdo tako dejanje preganja kot poskus uboja, čeprav je iz opisa jasno, da je šlo za nekaj hujšega. Ni naredila napake le nosilka spisa Katjuša Čeferin, tudi drugi kolegi, ki so se ukvarjali z njim, so bili preleni, da bi popravili njeno napako, ali si tega niso upali, saj je le namestnica vodje našega tožilstva. Ali pa je bilo v ozadju kaj tretjega,« nam je dejal eden od ljubljanskih tožilcev.

Obtožba se je namreč brala kot kriminalni roman, iz nje jasno izhaja namen 26-letnega pravnika, da se znebi sočloveka. Šentjurčan Luka Vlaović se je zaljubil v dekle asistenta na fakulteti za farmacijo Roka Šibanca. Najprej si je nadel lažno elektronsko ime Daja Kolar, ki jo zanima študij farmacije, in mu je pisal, da bi se pred odločitvijo o vpisu rada posvetovala z njim. Potem je oprezal za njim, 25. oktobra predlani pa ga je popoldne pričakal pred fakulteto. Roko je imel povezano, pretvarjal se je, da je poškodovan, prosil ga je za pomoč pri dvigu nekega tovora. Zvabil ga je v nekaj sto metrov oddaljeno zapuščeno garažo, v kateri je imel parkiranega passata. Tam mu je naročil, naj iz prtljažnika dvigne neko škatlo, potem pa ga začel divje zabadati z nožem, katerega rezilo je bilo dolgo 14,5 centimetra. Šibanc se mu je komaj iztrgal, in če ne bi reševalci prispeli dovolj hitro, bi zagotovo izkrvavel, saj je izgubil kar tri litre krvi.

Nov šok je žrtev brutalnega napada doživela, ko je izvedela za tožilske očitke na račun njegovega skorajšnjega krvnika. Dejanje je bilo namreč v obtožbi okvalificirano kot poskus uboja (zagroženih do 15 let zapora) in ne umora (do 30 let). »Razočaran sem nad državo Slovenijo in nad našim sodnim sistemom. V kazenskem zakoniku piše, da če nekomu vzameš ali poskusiš vzeti življenje na grozovit in zahrbten način, je to umor. Tožilce sprašujem, ali ni nekaj najbolj grozovitega, če se kdo najprej informira o tebi in dlje opreza za teboj, ker te hoče ubiti? Ali je še kaj bolj zahrbtnega, da te iz istega razloga zvabi v garažo ter te, medtem ko mu pomagaš, z nožem z rezili na obeh straneh z vso silo zabode v hrbet? Če to, kar se je zgodilo meni, ni poskus umora, potem res ne vem, zakaj imamo tak člen sploh v zakonodaji!«

Še večji šok je za Šibanca pomenil predobravnavni narok za Vlaovića na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča. Obtoženec se je s tožilko Čeferinovo dogovoril, da bo priznal, ona pa je nato poskrbela, da jo je odnesel s še nižjo kaznijo od najnižje predpisane, štirimi leti zapora.

A se je početje tistih v sivih kutah v tej zadevi očitno zazdelo sumljivo tudi slovenskemu tožilskemu vrhu, zato je generalni tožilec Zvonko Fišer nad njihovim delom odredil nadzor. Četudi bi ta pokazal, da so ga res pokronali, pa skoraj zagotovo ne bodo občutili resnejših posledic. Vrhovno državno tožilstvo je denimo v zadnjih letih opravilo 87 nadzorstvenih pregledov v kazenskih zadevah in v 72 celo ugotovilo posamezne nepravilnosti. Ker pa baje niti ena ni bila povzročena namerno ali iz velike malomarnosti, podlage za disciplinske postopke ni bilo. Grešnika lahko teoretično doletijo le slabša ocena njegovega dela in težave pri napredovanju v službi.

Tudi v zaporu milostni?

Prav v času poizvedovanja o izsledkih nadzora nas je doletel klic z Doba, jezni glas enega od zapornikov je sporočal, da »ima Vlaović protekcijo tudi v zaporu. Ne govorim le v svojem imenu, večina se nas zaradi njega počuti manjvredne. Sprašujemo se, kaj sploh že počne na polodprtem oddelku, ob vsem tem pa lahko preostali le sanjamo o ugodnostih, ki jih je on deležen že po dobrem mesecu bivanja v zaporu.«

Njegovo jezo naj bi torej delila večina »od približno 50 komadov, kolikor nas je na tem oddelku. Kolikor vemo, je bil Vlaović le kak dan na sprejemnem oddelku zaprtega dela zapora, potem pa so ga premestili na naš oddelek. In že ima privilegije. Nam so rekli, da moramo prestati vsaj 30 odstotkov kazni ali biti na polodprtem oddelku vsaj tri mesece, preden se sploh lahko začnemo pogovarjati o kakršnih koli ugodnostih. Jaz sem denimo na Dobu že veliko dlje kot on, pa si ne morem niti predstavljati, da bi dobil dovoljenje za obisk zunaj zavoda, kar pomeni, da te obiskovalec dvigne pred zaporom in si lahko pet ur na območju Mirne, Šentruperta ali Mokronoga. On je v soboto že hodil naokoli.«

In ne le to, trdi zapornik. »Vlaoviću kar delijo dovolilnice, da sam odhaja na zunajzavodske zdravniške preglede. Menda hodi k psihiatru. Zakaj že? Mar ni za psihiatrično pomoč dobro poskrbljeno tudi v zavodu? Ali niso v tej sferi namenski izhodi namenjeni le za specialistične preglede? Enim nam torej ni dovoljeno popolnoma nič, drugim pa vse, in to skoraj že vse od začetka.«

Z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij odgovarjajo, da je jeza njihovih varovancev neupravičena: »V zvezi z navedbami obsojencev polodprtega oddelka Slovenska vas pojasnjujemo, da vsako osebo, ki pride na prestajanje zaporne kazni, po sprejemu v zavod obravnavamo v skladu z določbami in po postopkih, ki so opredeljeni v zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij in podzakonskih predpisih, zato zavračamo navedbe o neenaki obravnavi. V konkretnem primeru je obsojenec že prestal 30 odstotkov zaporne kazni, saj se mu je v to vštel tudi čas, prebit v hišnem priporu. Na podlagi prestanega deleža zaporne kazni in ob upoštevanju drugih pogojev, ki jih določajo predpisi, so bile obsojencu podeljene zunajzavodske ugodnosti pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse preostale. Če ni varnostnih zadržkov in je podana strokovna ocena o utemeljenosti take obravnave, se obsojencem lahko odobri tudi namenske izhode za obisk zdravstvenih institucij zunaj zavoda.«