RADENCI, CEZANJEVCI – Naravnost grozljivo je spoznanje, koliko ljudem lahko uničita življenje en sam hipec nepazljivosti in neumnost, ki si jo je v torek na štajerki privoščil romunski voznik tovornjaka, ko je treščil v kombi z uslužbenci murskosoboške policijske uprave. Zaradi njegove nepravilne vožnje so morali v Gorišnici v grob položiti 45-letnega Franca Šandorja, za katerim so ostali žena Breda ter otroci Nejc, Dora, Tinček in Lučka. V Radencih, kjer so pokopali 51-letnega Silvina Matjašeca, žalujejo žena Vlasta, sin Matjaž in hčerka Nuša, v njenih rodnih Branoslavcih oziroma Lenartu, kjer je živela z družino, pa izgubo 49-letne Dragice Slavič objokujejo hči Ines, sin Jan in partner Janko. Pokopali so jo v Cezanjevcih.
Vselej jim je bil v pomoč
V četrtek so se sorodniki, prijatelji in sodelavci poslovili od Šandorja, v soboto pa od dveh preostalih žrtev te nesmiselne cestne tragedije. Po Slovenskih goricah, Prlekiji in Prekmurju so se ravno ta dan vrstile prireditve, katerih namen je bil zabavati ljudi, in kdo ve, morda bi se tudi družine treh uslužbencev soboške policije udeležile katere. Namesto tega pa je več tisoč ljudi v nemi bolečini postalo pred mnogo preranimi grobovi.
Že pred poldnevom je bilo v Radencih slovo od v lokalnem okolju tako priljubljenega policista, radioamaterja, tenisača in ljubiteljskega kuharja, predvsem pa očeta, moža, sina, brata, sodelavca, prijatelja, soseda ter znanca Silvina. Častne straže policijskih kolegov, postrojena elitna policijska enota, policijski pihalni kvintet, poslovilni nagovor direktorja PU Murska Sobota mag. Damirja Ivančiča, ganljiv obred radenskega župnika Janka Ivančiča ter policijskega vikarja, patra Janeza Novaka so zvabili solze na lice vsem, poleg žene, hčerke gimnazijke in sina študenta tudi materi Mariji in bratu Miru, ter redkim, ki so Silvina morda poznali le bežno, a so se želeli posloviti od njega.
Lani je praznoval abrahama in bi šel kmalu v pokoj, če bi bil vseskozi policist, vendar pa je bil na policiji zaposlen zadnjih 15 let, odgovoren za logistiko in zveze. Prej je delal v radenskem podjetju Mikro Medica, d. o. o. Sodelavci v policiji zanj ne morejo najti slabe besede, pravijo, da jim je bil vselej v veliko pomoč ter da je bil na PU zelo priljubljen sodelavec, ki ga bodo zelo pogrešali.
Usoda ji je pretrgala načrte
Žalostno je bilo popoldne v cerkvi in na hribčku nad cerkvijo v Cezanjevcih, kjer so se ljudje nemo poslovili od Dragice. Že pred pogrebom sta mašo zadušnico v bližnji cerkvi darovala domači župnik Jože Kolmanko in policijski vikar. Ko je policijski pihalni kvintet zaigral poslovilno koračnico, je bil ganljiv pogled na žaro in na otroka Ines in Jana, mater Ano, partnerja Janka, brata Danijela in sestro Vero, ki so objokovali Dragičino smrt.
Nekaj besed je o njej povedal svečani govornik Dušan Bratuša, ki je med drugim dejal, da se je Dragica rodila 15. februarja 1965 kot najmlajša izmed treh otrok mame Ane in pokojnega očeta Danijela. Po gimnaziji v Ljutomeru in višji agronomski šoli v Mariboru se je večinoma ukvarjala s kmetijstvom, pravzaprav je delala kot vodja pridelovalnega oddelka v Tovarni sladkorja Ormož. Potem je diplomirala na ekonomski fakulteti v Ljubljani in postala finančnica na ministrstvu za notranje zadeve. Pozneje je službovala tudi na PU Maribor, nazadnje pa na PU Murska Sobota, kjer je bila vodja finančno-računovodskega sektorja.
Živela je v Prlekiji, smrt pa jo je doletela, ko se je z otrokoma ustalila v Lenartu, kjer je z novim partnerjem Jankom ustvarjala nov dom. Žal ji usoda tega ni dovolila.
Poleg sorodnikov, prijateljev in sodelavcev so se umrlim policistom poklonili v slovo tudi visoki predstavniki ministrstva za notranje zadeve; v Gorišnico je prišel minister Gregor Virant, v Radence in Cezanjevce pa državni sekretar Boštjan Šefic. Na vseh treh pogrebih so bili tudi generalni direktor policije Stanislav Veniger s sodelavci, direktorja PU Maribor in PU Murska Sobota Danijel Lorbek in Damir Ivančič. Slednji se je s skrušenim glasom poslovil od Dragice, Franca in Silvina, dejal je, da so bili marljivi sodelavci, potem pa sklenil: »Šli so se poklonit reševalcem, ki so umrli med vajami za reševanje ljudi na Okrešlju, zdaj pa so umrli tudi sami. Gre za tragedijo, kakršne pri pomurski policiji še nismo doživeli. Hudo je, da huje ne more biti.«
Romunova neprepričljiva zgodba Voznik kombija s sedmimi uslužbenci PU Murska Sobota, policist Slavko Vukan je po ugotovitvah preiskovalcev torkove tragedije zaslišal ropot in ocenil, da bi lahko šlo za okvaro kombija, zato je popolnoma upravičeno ustavil na odstavnem pasu in se ni odločil za nadaljevanje poti do kilometer oddaljenega počivališča Tepanje. Izkazalo se je, da so ropot povzročila zadnja vrata, ki so jih domnevno slabo zaprli, ko je nekaj minut prej v Slovenski Bistrici prisedel Franc Šandor. A še preden so jih pravilno zaprli ter nadaljevali pot proti Okrešlju na spominsko slovesnost za leta 1997 v Logarski dolini umrlimi policijskimi kolegi, je že usodno počilo. V preiskavi se je izkazalo, da je romunski tovornjak, z do vrha naloženimi pnevmatikami je tehtal 40 ton, že nekaj sto metrov prej vozil po odstavnem pasu, kar je kajpak najstrožje prepovedano, in četudi je zagledal stoječega renaulta trafica, ni mogel več odreagirati. Voznik, 42-letni Romun, je po naših informacijah med zaslišanjem ponudil neprepričljivo zgodbo, da ga je po prehitevalnem pasu v tistem času prehiteval drugi tovornjak, ki se mu je začel nevarno približevati, zato ga je z voznega pasu deloma zrinil na odstavnega. Nekatere priče ponujajo drugačno razlago; v resnici naj bi prav Romun kršil predpise, ker se je preveč približal tovornjaku pred seboj in v desno zavil zato, da ne bi trčil vanj. Ovaden je povzročitve smrti iz malomarnosti. B. C. |
